=

POGLEJ SI: Akademija za odnose

041 410 843

041 410 843

=

Akademija za odnose

Družinske skrivnosti

Apr 12, 2019 | Družina

Arhivi

Ob dnevih, ko se uspemo ustaviti in razmisliti o vsem, kar smo že doživeli, se včasih spomnimo tudi tistih stvari, ki jih imamo samo zase. Spomine, ki jih nismo upali izraziti svetu, stvari, ki se jih sramujemo, naše grehe ali pa grehe drugih, ki so se zgodili, ko smo bili prisotni. Verjamemo, da bomo nekatere skrivnosti nosili s seboj za vedno in da bo boljše za nas in naše najbližje, če molčimo.

Razumem, da bi včasih z molkom radi zaščitili sebe ali druge, pa vendar pregovor, ki pravi, da z molkom devetim odgovorimo, ni brezpredmeten. Skrivnosti, ki jih nosimo v sebi, ne razjedajo samo nas, pač pa tudi vse tiste, ki so povezani z nami in nas čutijo. Naši otroci in tudi partnerji, čutijo in vidijo in se zavedajo, da nas nekaj globoko v duši mori; čutijo in vidijo, da so nekatere teme za nas boleče, da se izogibamo nekaterih ljudi in velikokrat se sami tega sploh ne zavedamo. Tisti del naše notranjosti, ki ne živi mirno, terja svoj davek v odnosih, pa če se tega zavedamo ali ne.

Velikokrat smo celo tako močno navajeni živeti s to skrivnostjo, da pozabimo, da živimo z njo. Prepričani smo, da reagiramo s hladnim obrazom in da nikakor ne sporočamo, da tukaj nosimo skrivnosti. Vendar vam povem nekaj, kar si velja zapomniti! Ne glede na to, kako boleče bi bilo razkritje določene skrivnosti, ne more biti tako boleče in škodljivo, kot je lahko uničujoč molk. V resnici ne moremo zamolčati ničesar, ker se s čutenji in nebesedno, prenese še veliko več in če si le dobro prisluhnemo, vemo tudi vse tisto, kar so nam zamolčali naši starši.

Na terapiji se prebujajo senzacije in spomini iz otroških dni. Otroci nismo neumni, samo brez znanja, da bi poimenovali določene stvari. Pa vendar si vse to zapomnimo in poimenujemo vsa ta doživetja na terapiji.  Kako odrešujoče je poimenovati nekaj, kar že vse življenje čutimo, pa ne razumemo zakaj. Če si stvari ne zapomnimo mi, si jih zapomni naše telo. Telo odreagira v odnosih, v partnerstvu, v starševstvu. Odrasli otroci se spominjajo stvari, ki so se zgodile, do njihovega tretjega leta starosti, pripovedujejo o zlorabah, ki se jim nikdar niso zgodile, pa vendar so se zgodile. Mogoče ne njim direktno, pač pa njihovim staršem. In medtem ko smo prepričani, da neko temo zelo dobro skrivamo, jo otroci čutijo in začnejo z njo živeti.

Kakšno moč ima skrivnost?

Skrivnost razjeda našo notranjost, ker tisto kar ni izgovorjeno je, kot bi se zarotilo proti nam. Z leti sicer postane ta moč manj opazna, pa vendar se kot BRŠLJAN razraste čez našo notranjost. Otroci, ki nosijo del našega nezavednega sveta, nosijo tudi naše skrivnosti. Poleg tega pa vsakič, ko vprašajo po tej skrivnostni temi, dobijo dvojno sporočilo. To dvojno sporočilo zmede tudi partnerje. Mi jim trdimo nekaj, hkrati pa vpleteni čutijo drugače in gre se za vprašanje zaupanja sebi in nam, ki tajimo. Čutijo pravilno, pa vendar se z leti počutijo neumne, ker verjamejo, da jim ne bi lagali. Posvojeni otroci čutijo, da ne pripadajo; otroci mame, ki je bila spolno zlorabljena, se zapletejo s partnerji, ki imajo podobno izkušnjo; mama in oče sta živela lojalno drug drugemu, le da je oče bil velikokrat na službeni poti, pa vendar ne verjamem v zvestobo v zakonu. Od kje vse te resnice, če pa o njih nismo govorili? Odrastemo s prepričanjem, da svoji notranjosti ne moremo zares zaupati, saj smo se motili ob lastnih starših. Vsaj tako so nas prepričali, ker niso hoteli priznati, da čutimo pravilno, ker so skrivali. Odrastemo z občutkom, da smo neumni, da smo manjvredni, da bi vedeli, da bi bili del tega sveta.

Ja, strinjam se, na tem svetu je toliko bolečih stvari in včasih jih poskušamo olepšati, pa vendar ne moremo in ni prav, da bi ljudem branili izkušnje. Z bolečino rastemo. Lahko smo opora, lahko jokamo z ljudmi, ki jih imamo radi, ampak nikakor jim ne tajimo tega, kar čutijo. Naj naši otroci zrastejo v samozavestne ljudi, ki se lahko zanesejo na svojo intuicijo. Naj se zavedajo izkušenj, s katerimi se bodo sigurno soočili, če so naši otroci. Pripravimo jih na svet tako, da smo iskreni in pristni. Bodimo spoštljivi do partnerja, ki nas čuti in sprašuje. Bolečina ob razkritju, bo naporna, pa vendar nam bo dala možnost, da zrastemo, se borimo odkrito in pošteno. Resnica vaju lahko še bolj poveže ali pa končno razdvoji in prinese občutek olajšanja. Včasih spoznamo, da skrivnosti sploh niso tako grozne, ko jih razkrijemo in da smo se preveč bali. Predvsem pa je moč v množini, ko se povežemo, ko smo ranljivi, ko položimo »karte« na mizo in se oborožimo z resnico in dejstvi.

Arhivi