Moja zgodba se začne pri 13. letih, ko se življenje prvič obrne v drugo smer, čeprav je najbolj pomembno prav vse tisto, kar se je zgodilo pred tem. Takrat sem prvič izvedela, da na tem svetu nismo nujno sami in da nisem edina, ki preživlja takšne stiske. To je bilo zame bistveno. Da pa bi razumeli, zakaj je bilo to tako ključno spoznanje zame, pa vam moram povedati nekoliko več o življenju pred 13. letom.
Našo hišo sta zgradila mami in oče sama, vse od temeljev. In čeprav sta mislila, da se skupaj s hišo in z zaljubljenostjo, postavijo tudi temelji za odnos, sta hitro spoznala, da to ni dovolj. Vsak dan je bilo več dograjeno, vsak dan smo izgledali bolj srečni, pa vsak dan je bil med nami večji razpad in hujše bolečine. Oče je bil alkoholik in njegov svet je bil poln strahu, saj sta ga ob rojstvu zapustila oba starša. Bal se je, da ga bo zapustila tudi mama in iz tega strahu si je v glavi napletel vse scenarije v katerem ga mami vara. Domov je prišel poln besa in utrujen od vseh teh slik, zato je z vsemi očitki planil po mami. In velikokrat vse to ni ostalo pri besedah in očitkih, pač pa se je nadaljevalo v fizično nasilje. Imam 11 let starejšo sestro in od celotnega nasilja, ki smo ga doživeli, sem se najbolj ustrašila, ko je rešilec prišel prav k moji sestri. Ni ji bilo lahko več v tem nasilju, zato so jo poslali v dom.
Pri mojih 5. letih je mami spakirala kovček in se z mano odselila v garsonjero, ki so ji jo uredili v službi. Njeni strahovi so se tam šele zares začeli. Skrivala se je pred očitom, ker jo je ves čas zasledoval in ji grozil. To je trajalo skoraj dve leti in vmes sta se ločila, prodala hišo, oče je kupil novo hišo za nas, jo podrl in začel na novo graditi. Gradili smo jo skupaj, nekako smo še vedno bili povezani kot družina. Vendar je mami z očetom odnos zares zaključila. To je oče spoznal šele takrat, ko mu je mami povedala, da ima novega partnerja. Pri mojih 7. letih je obupan naredil samomor.
V tem času sva z mami še vedno živeli v Ljubljani, sestra pa je bila večinoma že pri svojemu takratnemu fantu. Hodila sem v prvi razred, bila sem vedra in zaupljiva in še istega leta, kot sem izgubila očeta, sem doživela tudi spolno zlorabo od neznanca. Mami se je odločila prodati stanovanje v Ljubljani in na hitro dokončati hišo, ki nam jo je zapustil oče. Preselili smo se tja, skupaj z njenim novim partnerjem. In počasi se je začelo obdobje, ko je mami vedno več pila. Po očetovi smrti, je nosila takšno breme in krivdo, da se je reševala z alkoholom. Jaz pa sem bila iz dneva v dan bolj žalostna. Nisem čutila, da bi sploh kam pripadala. Bila sem besna na mami, ker se mi je zdelo, da me je tudi ona zapustila in nekega dne, ko sem prišla iz šole, zagledala mamine pijane oči, sem se samo obrnila in šla. Hodila sem dobro uro, do najboljše prijateljice in takrat, pri mojih 13. letih, sva z mami prvič odšle skupaj na zdravljenje v skupino za samopomoč odvisnim od alkohola. To je bila ta prelomnica!
Svojo zgodbo pred tem letom, sem poskušala skrajšati kolikor se je dalo, marsikaj bi vam rada prihranila, pa vendar boste le tako lahko razumeli, kako dragoceno mi je bilo priti na skupino za samopomoč, kjer je bilo cca 30 ljudi, ki so me razumeli. Niso obsojali moje mami, niso obsojali mene. So nama pa vlili upanje. In prvič v življenju sem začela verjeti in prvič v življenju nisem čutila, da je Bog pozabil name. Pripadala sem nekam. Bila sem članica skupine, v Društvu Človeška toplina.
Danes sem predsednica tega društva in očitno se je s tistim dnem začelo drugačno življenje. Mami se je ozdravila alkoholizma, se vpisala na diplomski študij psihoterapije in z leti magistrirala kot zakonska in družinska terapevtka. Jaz pa sem šla po svojih stopinjah, ampak v njeni smeri. Skupina je bila prva sprememba, druga močna vzpodbuda pa je bila, ko sem pri 18. letih tudi sama šla na psihoterapijo. Kot klientka seveda. Spoznala sem, da sem v marsičem podobna siroti. Morala sem se naučiti ogromno! Vse od spoštovanja lastnega telesa naprej, pa vse do tega, kaj je pomembno za kvalitetne odnose. Učila sem se in dograjevala vse tisto, kar bi me pripeljalo na takšno pot, kot sta jo imela moja starša. In uspela sem ogromno stvari. Res, da sem mlada, a za mano je že 12 let dela na sebi. Danes imam partnerski odnos, za katerega sem morala garati. Sem samostojna podjetnica, lastnica male psičke in se zanimam za vse, kar oblikuje nas in naše partnerske odnose. Sem zakonska in družinska terapevtka, vodja skupin, avtorica knjige Kako te imeti rad? In organizatorica dogodka Tančice intime.