=

POGLEJ SI: Akademija Eva Erpič

041 410 843

041 410 843

=

Akademija Eva Erpič

Ljubosumje je izraz ljubezni

LJUBOSUMJE JE IZRAZ LJUBEZNI

Mogoče se boste nekateri smejali ob tem naslovu, spet drugi pa močno prikimavali. A dejstvo je, da danes radi povemo, da je naš partner ljubosumen, saj se na ta način pohvalimo, da imamo nekoga, ki mu je mar za nas. In to, da nas ima nekdo rad, je tako zelo vredno, da vztrajamo tudi v najtežjih trenutkih.

Odnosi, ki so polni ljubosumja, pravzaprav ne poznajo ljubezni. Ljubezen namreč pomeni svobodo, sprejemanje in ne pričakovanje, da nas bo drugi osrečil.  Ljubosumjem namreč poskušamo nadzorovati dejanja drugega, zato da bomo mi ostali na varnem, da se mi ne bomo zlomili, saj smo našo srečo zaupali v roke partnerju. Ljubosumje je pravzaprav zelo velik strah, da bi se zaščitili pred bolečino zapuščenosti, ki smo jo v svojem življenju že predobro spoznali. Žal pa ravno ljubosumnost postane igra v nekaterih odnosih, kruta igra iskanja pozornosti. Punce se rade pohvalijo, da je partner tako zelo ljubosumen in se njegovemu strahu uklonijo tako, da omejijo vse svoje stike z drugimi. Nekateri pa postanejo pravi adrenalinci in vsakič, ko primanjkuje partnerjeve pozornosti, ustvarijo skrivnostno ozračje, s katerim prebudijo strah pri partnerju. Ko bo partner začutil strah, bo ponovno pokazal svoje ljubosumje in mi bomo lahko mirni.

To je naporna igra, poleg napornosti pa je to nespoštljiva igra. Pri partnerju ustvarjamo strah in občutke, ki jih sami ne zmoremo sprejeti. In ne, temu se ne reče ljubezen! Ljubezen ni podajanje strahu, ni ustvarjanje bolečine, zato da bi drugi vedel, kako to boli nas. Ljubezen je spoštovanje in je svobodno izražanje strahu. To pomeni, da se sami soočimo s svojo bolečino in partnerju pogumno priznamo, da čutimo da nam posveča manj pozornosti. S tem ustvarjamo okolje, ki je priložnost za rast obeh, namesto okolja, v katerem preigravamo stare rane in strahove.

Ljubosumnost lahko ustvari tako skrajne pogoje, da se prepiri vrtijo okoli vsakega pogleda, vsakega klica, službenega sestanka. Ljubosumnost vidi in čuti tudi tisto, kar se nikoli ni zgodilo. Partnerji včasih vidijo, da ste bili drugje, kot pa ste mu rekli ali pa slišijo prijateljevo opazko, da ste se vedli neprimerno. Če je strah del njihove vsakdanjosti, se bodo partnerji na podlagi take opazke vrnili domov jezno in prepričani v vašo nezvestobo. Ne bodo pripravljeni na pogovor in na vašo iskrenost, saj so prepričani, da ne smejo zaupati, da so naivni in da se boste itak zlagali o svojih aktivnostih. Ljubosumnost vodi v kontrolo in preživljanje skupnega časa. Ne zato, ker bi si tega časa tako zelo želeli, ampak saj je partner samo tako lahko pomirjen, da mu boste zares ostali povsem zvesti. Takšno življenje ni funkcionalno, saj ne moreta vsakega dneva preživeti skupaj vsako minuto. Postane zadušljivo in začnete iskati načine, kako bi pobegnili iz tega odnosa. Vse krive obtožbe postanejo mamljive in ob prvi priložnosti, ko ste sami, vas resnično lahko zamika prevara. S tem bi opravičili vse tiste nesmiselne krege, v katerih ste krivi prevare, četudi je niste zagrešili.

Seveda je ljubosumnost lahko tudi manj izrazita in ni vedno tako agresivna, kot je to opisano zgoraj. A ne glede na intenziteto, govori ljubosumnost o strahu pred izgubo. Največkrat se ljubosumje pojavi pri tistih, ki so že kot otroci doživljali veliko občutkov zavrženosti. Tako so se navadili na dejstvo, da se odnos lahko prekine vsakič, ko nekoliko spustijo kontrolo. Izgube so boleče in jih ne moremo nadzirati ne kot otroci, ne kot odrasli. A izgube so del življenja in z njimi se moramo naučiti soočati odgovorno. Potrebujemo zavedanje zakaj smo skupaj z nekom in katera vsa občutja nam partner prebuja. Občutja se nam pravzaprav ves čas ponavljajo skozi različne situacije, saj jih sami poustvarjamo, ne da bi se tega zavedali. Tistega kar sami pri sebi ne znamo pomiriti, sprejeti ali razumeti, pričakujemo od partnerja. A narava naših odnosov je, da si izbiramo ljudi, ki prav tako ne znajo pomiriti tega pri sebi. Tako ustvarjamo vrtince prepirov, čeprav v resnici oba partnerja kličeta po umiritvi in drugačni izkušnji, po izkušnji, ki bi bila manj boleča kot pa vse do sedaj. Zato je pomembno, da se naučimo sodelovati. Samo s tem, ko iskreno priznamo kar čutimo, omogočimo partnerju, da naredi nekaj drugače kot pa smo navajeni. Če mi ravnamo drugače, lahko dobimo drugačne rezultate, a zahtevajo drugačna ravnanja veliko mero poguma.

Izgubiti ne moremo nečesa kar ni naše in druga oseba ni nikoli naša. Lahko je ob nas, ker se je tako odločila in ne zato, ker jo mi tako dobro nadziramo. Ljubezen pomeni svobodo, da sem lahko jaz ob tebi najboljša ženska, ker sem se tako odločila in da si ti ob meni lahko najboljši moški, ker si tega želiš. Ali kot je rekel Bucay: » Dokler puščam vrata odprta, bom vedel, da si tu, ker hočeš biti, kajti če bi hotel oditi, bi že šel.«

Ta pa vara

TA PA VARA

Živimo v svetu, kjer je zvestoba izredno cenjena, a menim, da redko zaslužena. Namenoma sem izbrala to težko besedo, saj je dober odnos potrebno graditi in si zaslužiti, da odnos traja. Vse preveč pogosto je to, da zahtevamo zvestobo, ne da bi pomislili, kaj smo za to pripravljeni narediti. Hkrati pa ogorčeno in glasno grajamo vse, ki varajo.

Kaj kaže praksa?

Psihoterapevtska praksa kaže strahotno sliko tega, da je varanje pogosto, prepogosto. V družbi, ki hrepeni po zvestobi, je boleča vsaka oblika varanja. Partnerja sta skupaj nekaj zaljubljenih let, nato pa se prične rutina, v kateri se redko še srečamo. Govorim o srečanju, ki je pristno, iskreno, ranljivo in zato prihaja do pogrešanja in hrepenenja po tistem drugem, slajšem, boljšem. Vsaj tako se zdi, dokler tisti drugi še ni naš. In najbolj boleče je to, da ljudje, ki obsojajo varanje, sami padejo v to zanko življenja. V prvih, medenih letih, je odnos še sladek in smo ogorčeni nad vsemi tistimi drugimi, ki prestopajo mejo zakona. Znamo biti pametni, kako so drugi šibki, kako ob pravem partnerju ni nikoli nobenega pogrešanja. Sčasoma pa ugotovimo, da se tudi mi ne znamo več soočiti s svojim pogrešanjem. Življenje nam prinaša zanimive osebe in včasih je potreben samo trenutek, da se oglasi naša notranjost in zahrepenimo po drugi osebi. To so trenutki v življenju, ko presenetimo sami sebi, ker se nam zgodi nekaj, za kar smo verjeli, da se nam ne more zgoditi. Pomembno pa je kaj storimo, ko pride do tega. Boleče je opazovati partnerje, ki se po večih letih skupnega življenja, soočijo na terapiji ali pa mogoče še kanček bolj kruto, je odgovarjati osebam, ki na terapijo pridejo same in sprašujejo, kaj je za njih boljše. Naj ostanejo v tem odnosu ali odidejo? Sprašujejo me, če menim, da je možno, da je ta druga oseba res tako zelo drugačna, da bi se splačalo spustiti vse, kar so si doma zgradili.

Kaj je varanje?

Večina se nas boji varanja, ki pride v obliki nezvestobe. Se pravi, da bi se naš partner na skrivaj dobival še z eno osebo. Tega se bojimo, saj smo se odločili vlagati v točno določen odnos in nihče si ne želi, da bi sčasoma spoznal, da je vlagal v napačen odnos. Bojimo se varanja, hkrati pa se bojimo tudi tega razkritja. Pogosto prevarani čutijo prevaro, še predno jo partner prizna, pa vendar si ne zaupajo, da čutijo prav. Ne želijo verjeti svojim občutkom. Če bi si verjeli, bi morali ukrepati, morali bi se soočiti z grozno bolečino, izdajo, prevaro, vse to s čimer se ne želimo, ne zmoremo, ne znamo soočiti. Redki pa se bojijo varanja v obliki alkoholizma, deloholizma, zasvojenosti z drogo. Zakaj je temu tako? Zato, ker ne vemo, da je tudi to varanje. Vsi iščemo odnos in prevarani smo, ko ugotovimo, da je naš partner raje omamljen kot pa iskren in ranljiv z nami. Prevarani smo, ko po večih letih izvemo, da je naš partner zaigral našo hišo v igralnici. Ja vse to boli, vse to je prevara, v vsakem od teh primerov, je bilo izigrano naše zaupanje!

Kako je prevaranemu?

Ko izvemo, da nas je partner varal, se nam pod vprašaj postavijo vsa naša skupna doživetja. Podvomimo v vse, kar vemo o partnerju, sprašujemo se, s kom smo živeli, kako smo lahko bili tako slepi, kako smo lahko čez noč ostali brez vsega, brez ciljev, brez načrtov za prihodnost, izgubili smo smisel, naše prioritete. Tisto, kar je bilo pomembno še pred pol ure, sedaj ne pomeni nič več. Boli, tako zelo boli, da nas popade jeza, bes, da preziramo partnerja, tako kot je on prezrl nas. Počutimo se ponižano, osramočeno, gnusno, včasih pa celo krivo. Če bi bili boljši, bolj nežni, bolj dostopni, bi mogoče partner ostal zadovoljen ob nas. To ni res, vsak vara zaradi sebe, ker sam ni sposoben svoje stiske rešiti drugače.

Kako je tistemu, ki vara?

Vsi verjamemo, da je tistemu, ki vara zelo lepo in če se zaradi sveže ljubezni odpravlja v nov odnos, se ima verjetno tudi res lepo. Vsaj nekaj časa. Kaj pa kadar nekdo vara, zato ker ne zdrži doma, zato ker je odvisen od spolnosti, zato ker se boji predati bližini? Potem ta oseba zelo trpi. Trpi, ker vsi hrepenimo po tistem enem odnosu, ki nas bo osrečil. Tisti, ki vara pa sam ne zdrži z odnosom, ki si ga je izbral. V tem odnosu pogreša in ne ve, kako bi se soočil s praznino, ki jo čuti v sebi. Tisti, ki vara, ne sme čutiti sramu, intimnosti, predanosti, gnusa, ker če bi to čutil bi ravnal drugače. Grozno imajo oropano življenje, saj jih vodi eno samo hrepenenje, ki ga niti sami ne znajo nadzirati. Kako mučno mora biti, ko izgubimo nadzor nad lastnim telesom in vedenjem? Kako grozno je, ko se soočimo z dejstvom, da smo sami postali to, kar smo najbolj prezirali? Kako grozno mora biti, ko vsi s prstom kažejo na nas in govorijo: »TA PA VARA!«

Zakaj je potrebno tako daleč?

Ne moremo spremeniti sveta, lahko pa spremenimo sebe in s tem vplivamo na spremembe v svetu. To je moje vodilo, ker nas prehitro lahko zavede in začnemo obsojati tistega drugega, ki je nekaj takega storil. Z obtožbami ne bomo zmanjšali groze ali rešili svojega zakona!

Ne bom govorila o družbenih normah in vrednotah, poskušala vam bom osvetliti nekaj ozadij, ki nam zagotovo niso v podporo. Če smo že kot otroci odrasli v družini, v kateri je pomemben samo zunanji izgled in doseganje najvišjih priznanj, bomo verjetno v sebi iskali tisti košček sveta, ki bo samo naš, v katerem bomo lahko izrazili še tisti  manj priden del nas. Če opazujemo odmaknjenost med starši, se bomo tudi sami kot odrasli hitro znašli v odnosu, ki je prazen, rutinski. Če se v življenju ne navadimo zaupati, bomo težko zaupali kot odrasli. Če kot otroci nimamo takšnega odnosa s straši, ki bi nam ponudil zavetje v stiski, potem bomo tudi kot odrasli iskali rešitev za svojo stisko, zunaj partnerskega odnosa. Če nas starši niso naučili spoštovanja, če so nas zlorabljali in niso spoštovali našega telesa, potem je gnus in sram tako domač, da ga ne občutimo, ko se predajamo nekomu samo za avanturo. Zakaj se tako zelo bojimo predati bližini, zakaj ne zaupamo odnosu v polnosti, zakaj se tako težko zares odločimo za eno in samo eno osebo, je zagotovo vzrok v otroštvu ali pa naših kasnejših zlorabah. Definitivno pa je potrebno nekoliko tvegati, ko se odločimo ponovno zaupati neki osebi in pa korak za korakom vsak dan graditi odnos z njo. To je partnerstvo, ki si ga zaslužimo!

Strah, ki uničuje tudi razmerja

Razmerja so naša obljubljena dežela in z ljubeznijo radi povezujemo lepe občutke, veselje, nežnost. Pričakujemo pravljico in odrešenje, kljub temu da smo v razmerjih že večkrat trpeli. A kljub težkim preizkušnjam v partnerstvu, se še vedno radi pogovarjamo o veri v lepo, v večnost ljubezni.

Ljubezen je pravzaprav univerzalna sila, ki presega odnos partnerstva, a žal so nas o ljubezni le malo učili. Še manj smo se v življenju učili o pomenu drugih čustev in zato si večkrat tudi občutka strahu ne upamo priznati, čeprav je skoraj sestavni del vsakega razmerja.

Strah, pred katerim si zatiskamo oči, postaja vse močnejši in narekuje naše delovanje, naše samsko ali pa partnersko življenje. Če si ne želim priznati, da me je strah jutra, se bom potrudila, da bom vsako jutro prespala ali pa si organizirala jutranje življenje z zagrnjenimi zavesami. Ampak ali to pomeni, da jutro ne obstaja? Ne! Jutro še vedno je, samo jaz se bojim soočiti z njim. Podobno se nam dogaja v razmerjih.

Na začetku naše romance smo preplavljeni z zaljubljenostjo. Naši hormoni divjajo in nam svet obarvajo drugače. Stvari vidimo lepše, boljše, a vseeno doma v strahu čakamo, če nas bo oseba poklicala, če nam bo odpisala, če bo sprejela naše povabilo. Strah nas je, če bomo za to osebo dovolj dobri, če se bo odločila za nas, strah nas je, da ji pomenimo manj, kot ona pomeni nam. A vsem tem občutkom, le redko rečemo strah, saj o strahu le redko kdo govori. Skrivnost, ki torej ostaja skrita, pa je ta, da nam stvari, ki si jih upamo priznati, dajejo moč in nadzor nad lastnim življenjem. Če si ob partnerju upam spregovoriti o strahu, o tem da nisem dovolj dobra ali o strahu da bi bila zapuščena, se bo moj strah zmanjšal. Če me bo partner o tem strahu poslušal, razumel in mi še dal kakšen stavek v zameno, pa bo moj strah lahko povsem izginil.

Strah ni nekaj pred čemer bi morali bežati, ampak nekaj kar moramo sprejeti. Čustva so del našega življenja in tako nas tudi strah opominja na stvari, s katerimi se moramo soočiti. Strah govori o naših preteklih izkušnjah, o tem kar smo se naučili, da lahko boli, da nas lahko prizadene. To je vodilo za nas in za pogovor s partnerjem. Ko partnerju očitamo, kaj vse si želimo, da bi delal drugače, mu pravzaprav želimo povedati, da nas je strah, da mu zaradi tega in tega vedenja ne pomenimo dovolj ali pa da nas bo izdal. Izkušnje so nas naučile kaj boli, ampak če o strahu ne govorimo, samo postanemo napadalni, ko se bojimo. V jezi in napadu pa se hitro ranimo in odrinemo partnerja od sebe. Strah je lahko priložnost za ranljivost in za zbližanje, namesto za prepir, a je potrebno o strahu zrelo spregovoriti. V tem primeru bi rekli: »Poglej v preteklosti me je to prizadelo, zato me zanima, če je tvoja namera tudi taka ali pa me je samo strah, zaradi preteklih izkušenj?« S tem damo veljavo sebi in svojim občutkom, ki jih nismo pripravljeni zanikati, hkrati pa partnerju povemo kaj čutimo in mu ponudimo priložnost, da se nam približa, nas začuti in da nam pokaže drugačno izkušnjo, kot smo jo imeli do sedaj. Odpre se priložnost, da se s partnerjem zbližamo in pridobimo kanček več intimnosti, ki bo bogatila naše življenje.

Če vam zaupam še nekoliko drugačen pogled na strah. Narejenih je veliko raziskav, kako strah vpliva na naše življenje in kako prav na podlagi strahu, uničujemo sami sebe. Namreč tistega, kar se bojimo, se tako zelo želimo ubraniti, da imamo to ves čas nekje v podzavesti in ostaja v našem nezavednem fokusu. S tem si te stvari prav prikličemo v naše življenje ali pa si jih ustvarimo sami. Strah namreč zoža naš pogled in usmeri v stvari, ki se jih bojimo. Da ne gre za neko veliko znanost pač pa za naše vsakdanje odnose, vam ponudim še en primer. Ko se bojite, da bi vas partner prevaral, boste ves čas na preži za njegovimi dejanji. Včasih boste sumničavo povpraševali kdo so te ljudje, s katerimi se je pogovarjal ali pa boste skrivnostno preverjali če vam partner govori resnico. V takih primerih hitro pride do prepira ali več njih. Kar je najhujše je to, da ustvarjate napetost v partnerstvu, ki vam lahko uniči razmerje, ne glede na to ali je bila kakšna prevara ali ne. Najhujše je torej dejstvo, da je razmerje uničil strah, ne pa dejanska prevara.

Kar vam torej polagam na srce, je to, da se ne bojite strahu J Soočite se z njim in ga spoznajte. Strah je vaš prijatelj, ker vas opominja na stvari, ki so vas bolele, hkrati pa vam daje priložnost, da z zavedanjem pridobite tudi nove izkušnje v vašem življenju.

Kdaj se preneha razumevanje drugih in se začne borba za svoje življenje?

Sem iskalka življenjske modrosti in zato si skrbno pustim, da name vplivajo odnosi. Me izobražujejo, dopolnjujejo, kalijo, bogatijo in presenečajo. Učim se o tem, česar nočem videti in kje vse so moje rane. Velikokrat se ravno na podlagi tega odločam, kam bo moje življenje zavilo. Saj vem, da tudi vi poznate to.
Ena izmed mojih ran je ta, da ne maram pritiska, saj se pod pritiskom hitro počutim neumno. Takrat mi odpovejo vse moje sposobnosti, ker ne zaupam vase. Zato sem se odločila iti po samostojni poklicni poti, da sem lahko sam svoj šef. Nikoli nisem bila slaba delavka – ravno nasprotno. Vendar pa se nikoli nisem počutila dovolj dobro, nikoli nisem bila zares ponosna nase. To je moja rana, ki se je zavedam. Ti aspekti so močno povezani tudi z očetovstvom. Nisem imela očeta, ki bi mi s ponosom pomagal v svet. Čeprav se vseh teh stvari zavedam, sem dovolila, da je moja rana usmerjala mojo poklicno pot. Verjela sem, da je zavedanje teh ran tisto, kar nam da svobodo.
Včasih nam to zavedanje ne pripelje svobode, temveč samo pomaga poiskati bližnjice, ki jih naše nezavedno oceni kot manj tvegane.
Danes sem se zbudila v jutro, ko me je presenetila grozljiva novica.
Novica je povezana z nečim, kar se mi je zgodilo nekaj časa nazaj. Pred kakšnim mesecem sem izvedela, da je bila resnica, ki sem ji verjela od rojstva dalje, le laž. Ker je bila z mano že od tako zgodaj, ji je bilo tako lahko verjeti. Bila je tukaj vse moje življenje, zato si nisem dovolila dvoma niti, ko so me dejstva udarila po glavi. Dovolila sem si, da me prepričanja drugih ljudi ujamejo.
Po drugi strani pa sem v enem mesecu naredila dovolj velike korake, da sem lahko pogledala v ta prepričanja, v iluzijo. Ni bila moja napaka, da sem verjela. V to laž bi se ujel vsak!
V tem času sem si dovolila, da me je resnica napolnila z veseljem, vznemirjenostjo. Dovolila sem si, da se stvari zgodijo, tako kot se morejo. Verjela sem v to, da bo vesolje poskrbelo za vse. Verjela sem, da ko bo čas za lekcijo, jo bom sprejela.
Nisem pa pričakovala, kako bom v tem času izgubila osebo, ki je bila pomemben člen v tem dogajanju. Sedaj je prepozno, da bi se borila. Kako zelo mi je žal. Muči me, da v preteklem mescu nisem storila več.
Sedaj mi ostaja modrost, ki me uči, da ni vedno dobro stvari samo sprejemati in dovoliti, da te oblikujejo. Včasih je dobro upati si in narediti korak dalje. Upati si so-oblikovati druge ljudi, odnose, vztrajati pri tem!

Kar mi trenutno ostaja, je večno vprašanje: »Kdaj se preneha razumevanje drugih in kdaj se začne borba za svoje življenje?«

Obstajajo trenutki, ko se je potrebno boriti za svoje, četudi razumemo vse vpletene. V življenju, ki je samo eno in je kratko ter prekratko, si moramo znati vzeti, kar nam pripada.

Zapis o hrepenenju

Hrepenim po tebi, po tvojem telesu, hrepenim po svobodi, po večni sreči. Hrepenim po tvojem objemu, po občutku miru, ki ga začutim, ko me stisneš k sebi. Takrat se v meni oglasi nežen glasek, ki pravi, da bo vse ok. Takrat začutim, da nisem sama. Tako zelo hrepenim po tebi, ampak te ne ljubim, kajti ljubezen je nekaj drugega kot hrepenenje.
Naše telo hrepeni po vodi, ko je žejno, hrepeni po hrani, kadar ni takoj dosegljiva, in hrepeni po dotiku. Moje telo hrepeni po tebi. Ker te potrebuje. Ni mi čisto jasno zakaj, saj skupaj zares ne znava živeti, pa vendar je v meni globoko hrepenenje po tebi. Ne zmorem se ti odreči, ne zmorem se posloviti, ne zmorem se postaviti zase, ker vedno znova verjamem temu hrepenenju.
Kako kruto se moje telo poigrava z mano! Vleče me tja, v njegov objem, hkrati pa ne utiša razuma, ki se brani, ki se zaveda, ki me kakor strog oče svari, da ne naredim neumnosti. A nekje globoko v meni se skriva najstnica, ki si želi verjeti in zbeži pred strogim razumom in si za en dan dovoli spet verjeti, sanjati, se omamljati, daleč stran od »resničnega« sveta.
So vam te besede poznane? Se tako začne varanje? Se tako začne naše popuščanje in moledovanje nekoga, da bi bil z nami, četudi smo že zdavnaj v teh prošnjah pozabili na svoje dostojanstvo?
Poznate občutek hrepenenja? Noro, kako močan je ta občutek, saj nas lahko prisili, da prekoračimo čisto vse meje, v katere verjamemo. Zaradi njega lahko pozabimo na svoja načela in pozabimo tudi na naše otroke. Zaslepimo se, prevaramo sami sebe, ko si govorimo, da to ni nič hudega, da si zaslužimo ta objem. Pravzaprav lahko hrepenimo tudi po koščku tortice ali pa po norem žuru brez odgovornosti ali pa po drogi, alkoholu…
In ob pojavu hrepenenja verjamemo, da bo že prav, če poslušamo svoje telo.
Pa je to res prav? Je prav, da si prisluhnemo za vsako ceno?
Hrepenenje je močan pokazatelj, da se je v našem doživljanju začelo pojavljati nekakšno ravnovesje. Mogoče preveč delamo, smo preveč obremenjeni in zato hrepenimo po pobegu. Morda smo že dlje časa na dieti in zato hrepenimo po tistemu koščku tortice. Hrepenenje nikakor ne govori o tem, da je vse, po čemer hrepenimo, za nas tudi odrešilo. Pravzaprav hrepenenje prihaja iz naše globoke notranjosti – manj kot se je zavedamo, večjo moč ima, da nas vodi.
Ali poznate tisti stavek: » Ne vem zakaj, ampak res čutim, da moram iti k njemu/pojesti ta košček/spiti še eno pivo/<dopolnite še s kakšnim primerom>.« Torej to je nekako tako, kot če bi nas po kopnem vodil nekdo, ki spremlja naš položaj s periskopom iz podmornice. Mi pa mu slepo zaupamo in hodimo v smer, ki nam jo narekuje, čeprav s svojimi očmi vidimo na površju veliko več dejstev in smeri kot pa oni izpod gladine.
Hrepenenje je občutek, je brez razuma. Če ne znamo prisluhniti nezavednemu, potem smo ujetniki glasu hrepenenja, ki nas vodi ‘iz podmornice’.
To, da se lahko poslušamo v danem trenutku, se nam lahko zdi svobodno. Po drugi strani pa je lahko ujetništvo. Na primer kadar na slepo poslušamo glas hrepenenja, brez da bi vedeli, kdo nam šepeta in zakaj nas nekam pošilja. Lahko se ujamemo v to, da se odzivamo samo na podlagi notranjega hrepenenja. Namesto da bi se postavili v širšo perspektivo in se tam odločili, kaj je za nas v resnici dobro.
Če prepoznamo, da nas v njegov objem vleče želja, da v njegovem objemu čutim, da nisem sama, da čutim v njegovem objemu varnost, tako kot sem jo čutila, ko sem se stisnila k očetu, potem imam naenkrat možnost izbire. Lahko se stisnem in si zatiskam oči pred posledicami ali pa si v varnih odnosih poiščem občutek varnosti, ljubljenosti.
Predvsem pa je vedno pomembno, da znamo izkusiti eno in drugo skrajnost. Saj je na koncu naša naloga najti tisto zlato sredino, ki osrečuje nas in ljudi, ki jih imamo radi.
Želim vam veliko »tistih pravih« objemov, ki bodo pomirili vaša hrepenenja.