=

POGLEJ SI: Akademija za odnose

041 410 843

041 410 843

=

Akademija za odnose

Zapis o hrepenenju

Jun 15, 2018 | Odnosi

Arhivi

Hrepenim po tebi, po tvojem telesu, hrepenim po svobodi, po večni sreči. Hrepenim po tvojem objemu, po občutku miru, ki ga začutim, ko me stisneš k sebi. Takrat se v meni oglasi nežen glasek, ki pravi, da bo vse ok. Takrat začutim, da nisem sama. Tako zelo hrepenim po tebi, ampak te ne ljubim, kajti ljubezen je nekaj drugega kot hrepenenje.
Naše telo hrepeni po vodi, ko je žejno, hrepeni po hrani, kadar ni takoj dosegljiva, in hrepeni po dotiku. Moje telo hrepeni po tebi. Ker te potrebuje. Ni mi čisto jasno zakaj, saj skupaj zares ne znava živeti, pa vendar je v meni globoko hrepenenje po tebi. Ne zmorem se ti odreči, ne zmorem se posloviti, ne zmorem se postaviti zase, ker vedno znova verjamem temu hrepenenju.
Kako kruto se moje telo poigrava z mano! Vleče me tja, v njegov objem, hkrati pa ne utiša razuma, ki se brani, ki se zaveda, ki me kakor strog oče svari, da ne naredim neumnosti. A nekje globoko v meni se skriva najstnica, ki si želi verjeti in zbeži pred strogim razumom in si za en dan dovoli spet verjeti, sanjati, se omamljati, daleč stran od »resničnega« sveta.
So vam te besede poznane? Se tako začne varanje? Se tako začne naše popuščanje in moledovanje nekoga, da bi bil z nami, četudi smo že zdavnaj v teh prošnjah pozabili na svoje dostojanstvo?
Poznate občutek hrepenenja? Noro, kako močan je ta občutek, saj nas lahko prisili, da prekoračimo čisto vse meje, v katere verjamemo. Zaradi njega lahko pozabimo na svoja načela in pozabimo tudi na naše otroke. Zaslepimo se, prevaramo sami sebe, ko si govorimo, da to ni nič hudega, da si zaslužimo ta objem. Pravzaprav lahko hrepenimo tudi po koščku tortice ali pa po norem žuru brez odgovornosti ali pa po drogi, alkoholu…
In ob pojavu hrepenenja verjamemo, da bo že prav, če poslušamo svoje telo.
Pa je to res prav? Je prav, da si prisluhnemo za vsako ceno?
Hrepenenje je močan pokazatelj, da se je v našem doživljanju začelo pojavljati nekakšno ravnovesje. Mogoče preveč delamo, smo preveč obremenjeni in zato hrepenimo po pobegu. Morda smo že dlje časa na dieti in zato hrepenimo po tistemu koščku tortice. Hrepenenje nikakor ne govori o tem, da je vse, po čemer hrepenimo, za nas tudi odrešilo. Pravzaprav hrepenenje prihaja iz naše globoke notranjosti – manj kot se je zavedamo, večjo moč ima, da nas vodi.
Ali poznate tisti stavek: » Ne vem zakaj, ampak res čutim, da moram iti k njemu/pojesti ta košček/spiti še eno pivo/<dopolnite še s kakšnim primerom>.« Torej to je nekako tako, kot če bi nas po kopnem vodil nekdo, ki spremlja naš položaj s periskopom iz podmornice. Mi pa mu slepo zaupamo in hodimo v smer, ki nam jo narekuje, čeprav s svojimi očmi vidimo na površju veliko več dejstev in smeri kot pa oni izpod gladine.
Hrepenenje je občutek, je brez razuma. Če ne znamo prisluhniti nezavednemu, potem smo ujetniki glasu hrepenenja, ki nas vodi ‘iz podmornice’.
To, da se lahko poslušamo v danem trenutku, se nam lahko zdi svobodno. Po drugi strani pa je lahko ujetništvo. Na primer kadar na slepo poslušamo glas hrepenenja, brez da bi vedeli, kdo nam šepeta in zakaj nas nekam pošilja. Lahko se ujamemo v to, da se odzivamo samo na podlagi notranjega hrepenenja. Namesto da bi se postavili v širšo perspektivo in se tam odločili, kaj je za nas v resnici dobro.
Če prepoznamo, da nas v njegov objem vleče želja, da v njegovem objemu čutim, da nisem sama, da čutim v njegovem objemu varnost, tako kot sem jo čutila, ko sem se stisnila k očetu, potem imam naenkrat možnost izbire. Lahko se stisnem in si zatiskam oči pred posledicami ali pa si v varnih odnosih poiščem občutek varnosti, ljubljenosti.
Predvsem pa je vedno pomembno, da znamo izkusiti eno in drugo skrajnost. Saj je na koncu naša naloga najti tisto zlato sredino, ki osrečuje nas in ljudi, ki jih imamo radi.
Želim vam veliko »tistih pravih« objemov, ki bodo pomirili vaša hrepenenja.

Arhivi