=

POGLEJ SI: Akademija za odnose

041 410 843

041 410 843

=

Akademija za odnose

Ste siti samskega življenja?

Ste siti samskega življenja?

Pred kratkim mi je klientka zaupala: »Saj ne, da ne znam biti samska. Znam in na trenutke celo uživam, samo rada bi imela izbiro. Rada bi vedela, da sem samska, ker sem to izbrala, ne zato ker ne dobim partnerja.« In čeprav se ji zdi, da je osamljen primer, je to daleč od resnice. Še celo sanjski moški, ki se zdi zares sanjski, ostaja samski.

Marsikdo verjame, da je samski, ker ni dovolj privlačen, zanimiv, ker ima nekakšno napako, ki jo je potrebno odstraniti. Z leti neuspelih poskusov, se krepi nesamozavest, razočaranje, celo sram. Le kaj odgovoriti nekomu, ki vas vpraša, kako to, da ste vi pa kar še vedno samski? V tisti grozi iščemo vse možne odgovore, pa v resnici niti sami ne vemo, kaj je pravi razlog. Enostavno se nihče ne odloči, da bi ob nas vztrajal.

Bolečina ljudi, ki so še vedno samski, je neznosna. Četudi se zdi, da so sploh na poslovnem področju uspšeni, pa jih navznoter razžira vprašanje: Kako to? In čeprav lahko v delo, druženje s prijatelji zbežijo za določen del dneva, pa se ponavadi soočijo s svojo nočno moro, ko načrtujejo svoj dopust. Prijatelji planirajo dopust skupaj s partnerji in seveda jih razumemo, ampak hkrati si želimo, da bi bili tudi mi nekomu prva izbira. Želimo si, da bi imeli nekoga, s komer bi lahko načrtovali svoje aktivnosti, se k nekomu vračali v objem, se z nekom celo prepirali, pa vendar se vsi zavedamo, da se tega ne da izsiliti. Če si partnerstva še tako zelo želimo, nimamo vpliva nad tem, da se nam drugi nekako umikajo. In počasi nas samsko življenje sili k še večji osamljenosti. Ne hodimo na obletnice mature, ne sprejemamo povabil na poroko in druge zabave, ker se zdi, da je samo vprašanje časa, kdaj se bodo še drugi začeli spraševati o tem, kaj je narobe z nami.

Vse več je samskih, ker partner čez noč izgine, ker se zaljubimo v zasedenega, ker nam ni privlačen tisti, ki ga mi privlačimo ali pa ker najdemo vse možne napake, takoj ko se odpravimo z nekom na drugi zmenek. Ampak ne glede na bolečino, vam jaz sporočam, da v tem niste sami! In ne samo, da niste sami, tudi vem, da obstaja pot iz tega začaranega kroga. Namreč nevede, nas vsi ti poskusi tako zelo ranijo in obdajo s sramom, da se začnemo zapirati vase, postanemo samozadostni na vseh področjih in včasih, ko smo tudi mi iskreni sami do sebe, se niti ne zavedamo več, kaj bi nam partner še lahko doprinesel v življenje. Postanemo sami sebi nerazumljivi. Po eni strani si želimo odnos, po drugi strani pa se počutimo tako zaznamovani, da nas je strah tega, da bi nas nekdo zares želel imeti rad.

5 smernic za spremembo:

  • DOVOLITE SI BITI RANLJIVI
  • GOVORITE O SEBI
  • NAUČITE SE PROSITI IN SPREJETI POMOČ DRUGIH
  • RAZMISLITE KAJ BI POMENILO ZA VAS, ČE SE NEKDO ZARES ODLOČI BITI Z VAMI
  • NAREDITE ČUSTVENI PROSTOR ZA PARTNERjA

Ne ni vam potrebno iskati napak v sebi ali pa se prilagajati, zato da bi ustrezali drugim. Zaljubljenost je itak slepa. Prav je, da vas nekdo sprejme točno takšne kot ste. Vaša naloga je le ta, da se naučite ponovno ljubiti sebe in si upati biti to kar ste, tudi v odnosu! In ja, jaz vam pri tem lahko pomagam, saj sem se tudi jaz morala prebiti skozi podobne ovire, da sem lahko ponovno verjela v ljubezen.

Zaupanje

Zaupanje

Naj o odnosih ne predava nekdo, ki sam nima urejenih odnosov!

Se strinjate? Jaz se strinjam, pa čeprav sem sama ravno v teh vodah. Nadvse me zanimajo partnerski odnosi, dinamika med dvema, ki se imata rada in čas, ki jima to ponavadi vzame. In ne glede na to, ali imamo trenutno dobro obdobje ali pa nekoliko slabše, kdo le, bi sodil v kategorijo urejenih odnosov?

Vemo, da ni realno pričakovati odnosa brez prepira, ampak imeti urejene odnose, pa se hkrati prepirati, pa se tudi ne sliši čisto normalno. Le kaj je zdaj resnica, le kdo naj torej predava o odnosih?

Ne vem, če imam dovolj urejene odnose, da vam pišem o naslednjem, zagotovo pa vem, da je ena ključnih sestavin zaupanje. Pa ne samo v drugega, ampak tudi vase! Čeprav je odnos ena redkih stvari, ki je ne moremo urejati sami in imeti v celoti pod nadzorom. Lahko pa dovolj uredimo sebe, da bomo preživeli v odnosih, ki si jih bomo izbrali.

Velikokrat slišim in začutim, da med mojimi klienti kroži mit, da bi si lahko izbrali dovolj dobrega partnerja, tistega, s katerim še ne živijo, ki je videti, tako zelo popolen, drugačen, da bi si lahko izbrali osebo, ob kateri bi bilo vse to lažje, ali pa si celo zatiskajo oči in verjamejo, da je tisti ljubimec ali ljubimka, s katero preživijo uro v vroči spalnici, bolj prava, kot pa oseba, ki čaka doma. No, samo na hitro, za tiste, ki bi si želeli odgovor na obljubljeno deželo NiJe. Dokler potrebujemo sanjarjenje ali pa ljubimce, pomeni da smo nekje na poti izgubili zaupanje vase. Zaupanje v svojo izbiro. In brez zaupanja , ni odnosov, so samo iluzije. Ja, močne, prepričljive, ampak še vedno samo iluzije. Tudi v tistih odnosih, bi se utrašili, da nismo izbrali prav, čutili bi, da nekaj zamujamo, da bi lahko bil nekdo boljši. Seveda da bi lahko bil, saj smo ljudje vedno sestavljeni iz dobrega in slabega. Pozabimo pa sprejeti odgovornost, ki je na naši strani, da uzremo v drugemu najboljše. Pozabljamo, da druge ljudi dožiljamo skozi sebe in dokler vidimo zapacano, je tudi v nas nekaj zapacanega. Eden izmed klientov mi je ravno ta teden povedal, da to, da ne zmoreš v vsakemu človeku najti nekaj dobrega, ni njihova napaka, ampak tvoja.

Še eno zanimivo dejstvo je, da se tisti, ki vara ali sanjari, tako težko odloči, da bi ostal s tistim drugim. Leta in leta minejo pred ločitvijo. Ali ni to še en znak, da si ne zaupajo?

Težko je zaupati drugemu, ker nikoli ne bomo imeli popolnega nadzora nad drugo osebo, lahko pa zaupamo vase in v to kar čutimo! Si zaupamo, da imamo nekoga radi z razlogom, si zaupamo, da bomo to krizo prebrodli, kakršna koli že je, si zaupamo, da bomo zdržali, četudi  partner ne bo želel sodelovati z nami, si zaupamo toliko, da lahko brez premisleka zaupamu našemu drugemu? In ali si zaupamo dovolj, da odidemo, ko čutimo ne zmoremo več zaupati?

O zaupanju, bi morali vedeti veliko, vsak dan več  in prav z zaupanjem lahko zares v globino spoznamo tudi sebe.

Skupaj, ampak sama

Skupaj, ampak sama

Ste že slišali za najnovejšo in najokrutnejšo bolezen? Saj veste o čem govorim, a ne? O osamljenosti. In upam, da se ta trenutek niste nasmejali, ampak zgrozili. Kar nekaj raziskav to potrjuje (kogar zanima bi mu priporočala knjigo z naslovom Osamljenost), ampak kar se mene najbolj dotakne je korelacija, ki jo ima osamljenost z odvisnostjo. In dotakne se me osamljenost, ki jo živimo v partnerskih/družinskih odnosih. Oba partnerja delavna, skrbna, odgovorna, finančno priskrbljena, a v odnosu jima seva praznina in vsako noč ležeta skupaj v posteljo. Skupaj, ampak sama.

Marsikdo bo rekel, da potrebuje samoto, da ga ne moti, če okoli sebe nima ljudi, ampak to je v resnici zelo debela laž. Seveda potrebujemo odklop, potrebujemo tudi kdaj čas zase in mir, v katerem ne skrbimo, ne izpolnjujemo nobenega pričakovanja več. Samo smo, sami s sabo in nam je to dovolj. A prav vsak se vrne iz te »votline!« Sami ne preživimo, izgubimo smisel. Zakaj živeti, če do konca življenja ne bo nikogar s komer bi delila veselje, če nihče ne opazi in ne začuti moje bolečine? Zakaj biti nevidna med ljudmi, ko pa me ta prezir vsakič znova zaboli?

Na terapiji imam vedno več primerov mladih, ki ne zmorejo vzpostaviti partnerske veze, ne glede na to, kako močno si jo želijo. Čakajo, da jih bo nekdo imel rad. Mladi, (naj bi bili) polni energije, pa vendar z nepopisno bolečino. Hrepenijo po dotiku, objemu. Ne želijo se več vračati k staršem po bližino (nekateri se niti ne morejo), prijatelji ustvarjajo svoje družine in nekako izgubijo povezanost z družbo, s tem aktivnim svetom, ki se vrti dalje. In ostanejo lupine, mladi, žalostni, prazni posamezniki, ki se bojijo, da so tako zelo napačni, da jih nihče ne more imeti rad.

In na terapiji spoznavam pare, ali pa tudi posameznike, ki že vrsto let vztrajajo v odnosu. V tistem prvem odnosu, kamor so se že pred leti zavezali. A pridejo prazni. Imajo vse, kar bi si želeli. Hišo, pse, celo prijatelje, otroke, ampak nimajo tiste bližine, ki bi jo radi imeli s partnerjem. In včasih se počutim kot zdravnica, ki krpa krvaveče rane. Ampak saj tudi vi vidite te obraze, vsak dan, med nami.

Vidite moške, ki se zaradi kritik počutijo tako osamljeni, da se zatečejo v druge objeme. Ja to so gospodje, ki z njimi pijete pivo. In so ženske, ki tako zelo pogrešajo razumevanje, da iščejo vaše odobravanje.

Veste, kaj je odrešujoče na skupinah za samopomoč? To, da slišijo, da niso več sami, da to ni samo njihova stiska, ampak da »sosed« doživlja zelo podobne občutke.
Gre za našo kolektivno bolečino, osamljenost. In zakaj jo doživljamo? Prav zaradi tega, ker ne znamo več biti iskreni, ranljivi, ker se bojimo izpostaviti, bojimo se bolečine.

In da bi se zavarovali smo postavili tako visoke zidove, da smo postali malce preveč sami.

Zakaj je danes toliko samskih?

Zakaj je danes toliko samskih?

Pred časom me je Robert Goreta povabil k soustvarjanju skupnega članka z zgornjim naslovom. Prebrala sem si njegovo vsebino, v kateri navaja svoje doživljanje in sicer, da je tehnologija danes eden izmed večjih uničevalcev odnosov. Ko sem jaz prebrala Robertovo razlago, se nisem mogla sprijazniti. V meni je odmevalo: »Neee in neee, ne more biti vedno kriva tehnologija.« Pa ne, da bi bila tako goreč zagovornik tega tehnološkega napredka, ampak nočem verjeti tej misli, da je pristen človeški stik lahko nadomestljiv.

Seveda pa, če tako ostro nastopim proti Robertovi razlagi, potrebujem tudi jaz nekakšno teoretično ali pa vsaj praktično osnovo, na kateri bom kovala svoje argumente. Moj prvi argument je, da smo ljudje socialna bitja. Ves čas iščemo socialne stike, saj samo na ta način preživimo. Čeprav to na prvi pogled lahko marsikdo zanika, ampak predstavljajte si sebe, ujetega na samotnem otoku za nekaj let. Živa norišnica. In če tega ne verjamete, si imate možnost ogledati čudovit film Brodolom, v katerem igra Tom Hanks. In mislim, da četudi bi na tem otoku Tom imel s seboj telefon in vsakodnevni dostop do FBja, bi vseeno skoval načrt s katerim bi pobegnil.

Pred kratkim sem prebrala razlago zakaj imamo ljudje tako velike možgane. Namreč večina živalskih vrst ima veliko manjše možgane in to je dovolj za preživetje. Naši možgani pa so namenjeni povezovanju. Možgani se razvijajo s tem, ko ugotavljamo in predvidevamo kakšna bodo dejanja drugih in kako bodo naša dejanja vplivala na druge. Za to potrebujemo ogromno možganske moči in posledično vedno večje možgane. Zanimivo, a ne?

Za naslednji argument, bi uporabila dejstvo, da se ljudje zaljubljamo. Mogoče bomo čez nekaj let priča temu, da se je nekdo zaljubil v svojo robot lutko in ne vem kaj točno bo to pomenilo za nas in v kakšni meri bo takrat tehnologija dejansko bila moteč faktor pri povezovanju, ampak zaenkrat se ne zaljubljamo v računalnike, v FB aplikacije, instagram storyje. Še vedno se zaljubljamo v ljudi, četudi ne poznamo obraza. Zaljubimo se v občutke, ki nam jih prebuja nekdo, ki nam odpisuje, zaljubimo se v način pogovora, v dejstvo da nas nekdo posluša in sliši.

Sprejmem tudi možnost, da ima kdo ob srečanju v realnosti, težave. Ampak še vedno je v nas želja, da bi se s to ljubljeno osebo lahko povezali, videli, poljubili.

Kako bi torej jaz upravičila dejstvo, da je danes toliko samskih? Za to so krive slabe izkušnje iz do-sedanjih odnosov. Smo v času, ko zelo malo ljudi ve, kako naj bi sploh zgledal prijeten partnerski odnos. Od bolečine bežimo in zato zelo hitro ocenimo, kakšne vse napake ima oseba, s katero smo se srečali. Čeprav nam je mogoče nekdo simpatičen, se istočasno zavedamo, kaj vse gre lahko narobe in kakšne vse »napake« ima ta oseba, zato si sploh ne dovolimo, da bi to osebo spustili preblizu. Mogoče ste tudi sami že kdaj izrekli kaj podobnega: »Saj je simpatičen, samo kaj ko je tako daleč stran doma. Itak se ne bi mogla videvati.« ali pa »Saj je seksi, samo meni itak ni trenutno do resne veze.«

Gre pravzaprav za »napake«, ki to sploh niso, le mi si jih tako naslikamo v tistem trenutku, da se ne potrebujemo odločiti, da ne rabimo tvegati, da ne rabimo čakati na to, ali bo tudi druga oseba sprejela nas ali ne. Ker to lahko boli.

Mnoge med nami starši niso naučili, kako se soočiti s situacijami, kjer bomo mogoče prizadeti. Niso nas naučili, kako premagati sram, ko nam ljubljeni/-a zre v oči. Ne znamo se braniti, zaščititi pred nekom, ki ga imamo radi in ne znamo biti potrpežljivi. Vsako hrepenenje si želimo utišati takoj. Če to pomeni seks na prvem zmenku, potem si to pač dovolimo.

Zame, ki se ukvarjam s psihoterapijo, se tukaj odpira vrsta zanimivih tem. Kakšna je bila vaša družina, komu ste lahko zaupali, kako sta se razumela vaša starša, na koga ste se lahko navezali kot otrok in na kakšen način ste se navezali? Kako rešujete stisko, kadar začutite sram, strah, jezo? Zbežite, se umaknete konfliktu? Se v odnosih počutite naporne in zato raje vse zadržite zase in v vsemu ustrežete osebi, ki si jo želite? Ali pa ustrežete, ker bi za nekoga radi bili dovolj dobri?

In predvsem bi rekla, da so samski tisti, ki so v družini prejeli najmanj ljubezni. Za tiste osebe, je to nekaj kar poznajo. Čeprav si vsi želimo ljubezni, ni nujno, da jo tudi vsi znamo sprejeti. Če smo bili tako zelo podhranjeni ljubezni, se v nas razvije neutolažljivo hrepenenje. Zato se večkrat v odraslosti navežemo zelo posesivno do druge osebe. Drugega pa to odbija, duši. Ali pa smo se že od malega navadili zapirati v svoj svet in smo bežali pred ljudmi, zato se tudi v odraslosti zelo hitro umaknemo iz odnosa. Pa naj bo to v svet tehnologije ali pa svet odvisnosti, dela.

Ob tem me prešine še misel, da kdo pa sploh lahko trdi, da vsi tisti ljudje, ki so v odnosu, niso v resnici samski? Če še nimate izkušnje s partnersko vezo, naj vam povem, da se tudi v odnosu včasih počutimo peklensko osamljeni. Če pa ste svoje že okusili, pa si mogoče prav ob branju tega članka želite, da bi tudi vas opazili. Da bi nekdo opazil, kako osamljeni ste, kljub odnosu. In čeprav so bili naši dedki in babice vsi poročeni in v »trajnih« vezah, je kdaj kdo vprašal njih, če so zares srečni? Če so mogoče tudi oni bili v zakonu 30, 40 ali pa 50 let samski?

Naši odnosi so načeti, razvrani, polni bolečine in z zelo malo varnosti, kamor bi se lahko zatekli po objem, četudi bi kdaj doživeli razočaranje. To je na kratko to, zakaj je danes toliko samskih.

Kaj pa vi mislite, je danes toliko samskih zaradi tehnologije ali pa je krivo to, da smo bili že tolikokrat prizadeti?

Spolnost ni raketna znanost

Spolnost ni raketna znanost

DEJSTVO: Pari, ki imajo odlično spolnost, kjerkoli na svetu, delajo podobne stvari.

In nadaljevanje sledi, da pari, ki nimajo dobre spolnosti, kjerkoli na svetu, ne delajo teh stvari.

Po raziskavah Gottman inštituta in knjige Normal Bar, obstaja 13 stvari, ki jih počnejo pari, ki imajo neverjetno spolno življenje.

  1. Vsak dan si rečejo »Ljubim te« in to tudi resno mislijo
  2. Poljubijo se strastno, brez razloga
  3. Podarjajo si mala presenečenja in romantična darilca
  4. Vejo, kaj partnerja vzburja in kaj ga odbija
  5. Si izkazujejo fizično pozornost (dotike, objeme, poljube,..), tudi v javnosti
  6. So razigrani in si dovolijo zabavo, sproščenost
  7. Se »muckajo«, crkljajo
  8. Spolnost jima je prioriteta in ne zadnja stvar na dolgem spisku opravil
  9. Sta dobra prijatelja
  10. Sta se sposobna sproščeno pogovarjati o svoji spolnosti
  11. Imajo tedenske zmenke
  12. Si privoščijo romantični oddih ali počitnice
  13. Se zavestno trudita ohranjati pozornost do drugega

Če povzamemo, se obračata k partnerju z ljubeznijo in željo po čustveni in fizični povezanosti.

DEJSTVO: Pari imajo slabo spolnost, kjerkoli na svetu.

Sloan Center je preučeval 30 heteroseksualnih parov, ki so zaposleni in imajo majhne otroke. Raziskovalci so pare opazovali, snemali in z njimi opravili intervju. Opazili so, da večina teh mladih parov:

  1. Preživijo med tednom zelo malo časa skupaj
  2. Da on postane zelo osredotočen na službo in ona osredotočena na otroke
  3. Govorijo predvsem o dolgih seznamih stvari, ki jih je potrebno narediti
  4. Zdi se, kot da je prioriteta vse drugo prej, kot pa njihov odnos
  5. Se oddaljijo in živijo vzporedna življenja
  6. Si ne vzamejo namerno časa en za drugega

Raziskovalec je ocenil, da pari preživijo okoli 35 minut na teden skupaj in se v tem času pogovarjajo večino o opravilih in zadevah, ki so jih čez teden uredili.

Spolnost ni zahtevna znanost in v spolnosti lahko uživa vsak, ki zna spoštovati partnerja in njegove potrebe, si zanj vzame čas in pozornost, krepi prijateljstvo in je zmožen sproščenosti. Če pa se nam pri teh karakteristikah zatakne, pa samo pomeni, da nas naši dosedanji odnosi niso naučili tega. Da v otroštvu nismo črpali teh kvalitet in jih zato tudi težko izkazujemo ali pa prejemamo. Seveda pa nikoli ni prepozno, da na novo zgradimo nekaj lepšega, boljšega.

Povzeto po gottman.com

Zadrogirani odnosi

Mnogi se zavedamo kako nevarne so droge in kako pogosta je takšna zasvojenost, a hkrati ne poznamo tega sveta dokler ni odvisen nekdo od bližnjih ali pa mi sami. Bojim se, da nobena statistika ne kaže realnega stanja, saj mi praksa govori, da so droge še kako prisotne v naših domovih. Mame vzgajajo otroke pod vplivom kokaina, trave, pomirjeval. Med poslovneži, politiki, igralci je pogost kokain in medtem ko občudujemo človekovo energičnost, produktivnost, storilnost in uspešnost, spregledamo to, da nihče nima super moči brez poživila. Ko sem jaz postala pozorna na simptome in detajle, ki razkrivajo človekovo ozadje, me je močno pretreslo spoznanje, da jih je mala peščica tistih, ki niso zasvojeni.

Zasvojeni s kokainom

Vsaka zasvojenost je začarani krog, poln trpljenja in umiranja na obroke. Umirajo naši odnosi, prioritete, sposobnosti, talenti, zanimanja, želje in občutek povezanosti z drugimi. Najbolj kruto je to, da si z drogo uničujemo ravno tisto, po čemer najbolj hrepenimo. Ne glede na to, katero drogo si izberemo, da bi zbežali stran, v drugačen svet, je sama narava zasvojenosti takšna, da zahteva vedno večji odmerek. In to hrepenenje po vedno več, je najbolj uničujoče. Zato je pomembno, da se začnemo soočati s svojimi hrepenenji in prenehamo iskati bližnjice.

Simptomi zadetosti z drogo so dokaj očitni, a zelo specifični glede na vrsto droge. Te simptome pa se naučimo prepoznavati, ko dovolj dolgo živimo z osebo, ki je zasvojena. Najtežje prepoznamo simptome »kraljevske« droge ali kokaina. Kraljevska droga se imenuje ravno zato, ker se zdi, da omogoča daljše obdobje konzumiranja, brez večjih stranskih učinkov. A žal se tudi to prepričanje slej kot prej razblini vsakemu, ki redno konzumira in njihovim svojcem. Skupno vsem zasvojenostim je to, da je oseba nemirna, dokler ne pride do svojega odmerka, žal pa se po daljšem obdobju uporabljanja kokaina, pojavijo tudi halucinacije.

Ni težko biti zadet, saj so danes zelo lahko dostopna zdravila, pomirjevala in antidepresivi, a trde droge kot so heroin in kokain, za seboj povlečejo še temni svet podzemlja. To so namreč tiste droge, ki niso tako lahko dostopne oz. so kar veliko finančno breme, če jih konzumiramo redno.

Z drogo v partnerstvo

Zasvojenost nam odvzame človeka. Zasede njegovo razmišljanje, osredotočanje, njegov fokus, pozornost, finančne vložke in planiranje. Zasvojenost je obsedenost, ki nam misli vrti okoli teh skrbi kdaj bomo dobili, koliko bomo dobili, kako si bomo to privoščili in kako bomo to prekrili pred drugimi, predvsem partnerji in družino. Naši bližnji nam večkrat znajo očitati tisto, kar si že sami ne upamo priznati. Priznati to, da je preveč, da je šlo preko meje in da nimamo več nadzora. Zaradi tega, ker nam droga jemlje del pozornosti tega človeka, je to podobno kot varanje. Medtem ko je varanje zelo stigmatizirano in splošno nesprejeto, pa je zasvojenost zelo lahko spregledati in opravičevati. A v obeh primerih je to beg iz odnosa, ni predanosti, pripadnosti, zaveze, ni sočutja in ni skupne rasti. Lahko partnerja sobivata, a ni intimnosti, ki si jo vsako partnerstvo zasluži.

Partner, ki je zasvojen, bo imel vedno pripravljene izgovore in laži, ki bodo opravičevale njegovo početje. Svojec se ponavadi ne zaveda resnosti te bolezni in verjame vsem obljubam, verjame vsakič ko partner obljubi, da bo prenehal s škodljivim vedenjem. Tako se v letih skupnega življenja zvrsti veliko laži, ki prizadenejo in nas svojce puščajo v bolečini in jezi. Žal pa je del odgovornosti tudi na svojcu, saj s svojim življenjem dopušča partnerjevo odvisnost. Velikokrat se celo tako zelo bojimo izgubiti odnos, da zagovarjamo partnerja in tudi sami opravičujemo njegovo početje. Razvrednotimo intenzivnost dejanj in prepirov, ki so posledica zasvojenosti in se naučimo shajati s temi začaranimi krogi. Pri tem nas okolica večkrat ne razume, saj je zunanji pogled na ta odnos lahko povsem drugačen.

Krik po odnosu

Zasvojenost z drogo je pravzaprav iskanje odnosa. Kadar smo premalo samozavestni in polni strahu, da bi se znali povezati v odnose, ki nas bogatijo, si poiščemo »bližnjice«, ki nam omogočajo hitro pripadnost. Če ti drogo ponudi nekdo, ki ti je všeč, ki ima življenje in lastnosti, ki bi si jih mi želeli, se bomo hitreje povezali in pripadali, če bomo postali del njihove rutine in družbe. A zadaj za tem iskanjem družbe in pripadnosti, se skriva praznina in pogrešanje, osamljenost, negotovost. Bistveno vlogo pri tem nosijo starši. Oni so namreč tisti, ki nas naučijo strategij, kako se soočati s čustvi. Če nas tega ne učijo, smo prepuščeni sami sebi in moramo sami najti načine, ki potolažijo naše stiske, jok, bolečino, pogrešanje, praznino. Droga zaktivira naše možgane in centre za ugodje, olajšajo naše bolečine v trenutku. Ko to doživimo enkrat, je velik nevarnost, da si to zaželimo znova in znova. Zelo hitro naši možgani prepoznajo drogo kot nekaj nujnega za preživetje in uniči naš center za strah. Brez strahu pa se da veliko lažje živeti, še posebno če nas doma niso opremili za funkcionalno soočanje z njim.

Zelo pomembni so naši odnosi v primarni družini, saj se neko splošno vzdušje, ki vlada pri nas doma, prenaša tudi na nas. Tako velja, da je zasvojenost lahko bolezen, ki prizadene generacijo za generacijo. Temu pravzaprav rečemo generacijska travma in nekdo mora biti tisti, ki se odloči za zdravljenje, če si želimo prihraniti to trpljenje za vse naše naslednje generacije. Pri zdravljenju pa ni pomembna samo abstinenca, ampak ustvarjanje novega načina življenja. Pri nekaterih družinah, je to zelo lahko vidno, saj če je bil oče alkoholik, se velikokrat tudi sin znajde v primežu alkohola ali pa hčerka poroči odvisnika (včasih so spoli tudi obrnjeni). Pri nekaterih družinah pa je recimo mama tista, ki je zasvojena z delom in je ves čas odsotna. Nezavedno si bomo tudi kot odrasli, v zakon priklicali nekoga, ki bo veliko odsoten. Če ne fizično odsoten, pa nam bo tega človeka vzela droga ali pa kakšna druga odvisnost. Ljudje hrepenimo po povezanosti in po tem manjku iz otroštva bomo hrepeneli tako dolgo, dokler ne bomo našim vzorcem zazrli v oči in končali te borbe. Res so nas marsikateri starši skopo opremili za soočanje s čustvi in nam vlili premalo samozavesti, ampak vse to so samo priložnosti, skozi katere lahko odrasli zrastemo in življenju vdahnemo nov smisel.

Zdravljenje

Ko smo enkrat na črni poti zasvojenosti, je okrevanje dolgo in zahtevno, a hkrati nam ta pot omogoča preporod. Droga uniči naše centre v možganih za nagrajevanje, zato se po dolgotrajni uporabi ne moremo več veseliti malih stvari, ki v življenju največ štejejo. Ko enkrat izkusimo užitek z drogo, se v možganih sproži toliko dopamina (hormona sreče) na umetni način, kot ga z naravnimi doživetji ne moremo doseči. Tako nam dopamin, ki se sproži ob sprehodu ali pa ob dosegu nekega uspeha, ne pomeni nič. Naše telo namreč pozna veliko višje vrednosti ugodja. Življenje po okrevanju je sprva lahko zelo depresivno, saj moramo na novo spoznati male užitke, si razviti socialno mrežo, ki smo si jo skrčili in ponovno poiskati kje je naša strast, kaj so naši hobiji, aktivnosti. V procesu zdravljenja se moramo soočiti s svojimi hrepenenji, potrebami, željami, vsemi svojimi neprijetnimi čustvi. Soočiti se moramo z vsem od česar smo bežali in iskali bližnjice.