Skupaj, ampak sama

Skupaj, ampak sama

Ste že slišali za najnovejšo in najokrutnejšo bolezen? Saj veste o čem govorim, a ne? O osamljenosti. In upam, da se ta trenutek niste nasmejali, ampak zgrozili. Kar nekaj raziskav to potrjuje (kogar zanima bi mu priporočala knjigo z naslovom Osamljenost), ampak kar se mene najbolj dotakne je korelacija, ki jo ima osamljenost z odvisnostjo. In dotakne se me osamljenost, ki jo živimo v partnerskih/družinskih odnosih. Oba partnerja delavna, skrbna, odgovorna, finančno priskrbljena, a v odnosu jima seva praznina in vsako noč ležeta skupaj v posteljo. Skupaj, ampak sama.

Marsikdo bo rekel, da potrebuje samoto, da ga ne moti, če okoli sebe nima ljudi, ampak to je v resnici zelo debela laž. Seveda potrebujemo odklop, potrebujemo tudi kdaj čas zase in mir, v katerem ne skrbimo, ne izpolnjujemo nobenega pričakovanja več. Samo smo, sami s sabo in nam je to dovolj. A prav vsak se vrne iz te »votline!« Sami ne preživimo, izgubimo smisel. Zakaj živeti, če do konca življenja ne bo nikogar s komer bi delila veselje, če nihče ne opazi in ne začuti moje bolečine? Zakaj biti nevidna med ljudmi, ko pa me ta prezir vsakič znova zaboli?

Na terapiji imam vedno več primerov mladih, ki ne zmorejo vzpostaviti partnerske veze, ne glede na to, kako močno si jo želijo. Čakajo, da jih bo nekdo imel rad. Mladi, (naj bi bili) polni energije, pa vendar z nepopisno bolečino. Hrepenijo po dotiku, objemu. Ne želijo se več vračati k staršem po bližino (nekateri se niti ne morejo), prijatelji ustvarjajo svoje družine in nekako izgubijo povezanost z družbo, s tem aktivnim svetom, ki se vrti dalje. In ostanejo lupine, mladi, žalostni, prazni posamezniki, ki se bojijo, da so tako zelo napačni, da jih nihče ne more imeti rad.

In na terapiji spoznavam pare, ali pa tudi posameznike, ki že vrsto let vztrajajo v odnosu. V tistem prvem odnosu, kamor so se že pred leti zavezali. A pridejo prazni. Imajo vse, kar bi si želeli. Hišo, pse, celo prijatelje, otroke, ampak nimajo tiste bližine, ki bi jo radi imeli s partnerjem. In včasih se počutim kot zdravnica, ki krpa krvaveče rane. Ampak saj tudi vi vidite te obraze, vsak dan, med nami.

Vidite moške, ki se zaradi kritik počutijo tako osamljeni, da se zatečejo v druge objeme. Ja to so gospodje, ki z njimi pijete pivo. In so ženske, ki tako zelo pogrešajo razumevanje, da iščejo vaše odobravanje.

Veste, kaj je odrešujoče na skupinah za samopomoč? To, da slišijo, da niso več sami, da to ni samo njihova stiska, ampak da »sosed« doživlja zelo podobne občutke.
Gre za našo kolektivno bolečino, osamljenost. In zakaj jo doživljamo? Prav zaradi tega, ker ne znamo več biti iskreni, ranljivi, ker se bojimo izpostaviti, bojimo se bolečine.

In da bi se zavarovali smo postavili tako visoke zidove, da smo postali malce preveč sami.

Kadar ljubezen boli

Kadar ljubezen boli

Naj bi veljalo, da ni ljubezen tista, ki boli, ker je ljubezen sama po sebi lepa. Boli izdaja, prevara, občutek, da smo zapuščeni, boli osamljenost, nemoč, žalost, razočaranje,… a vse prevečkrat so to postale teme ljubezenskih odnosov.

Radi čutimo srečo, da smo ljubljeni, nekomu pomembni, saj ima naše življenje potem smisel. Če obstaja nekdo na tem svetu, h komur se lahko vračamo, nekdo, ki nas podpira, bomo z veseljem in lahkoto premagovali vse izzive. O smislu se sprašujemo takrat, ko pogrešamo občudovanje, spoštovanje, občutek, da je nekomu mar. Namreč, kakšen je smisel našega obstoja, ko pa nismo nikomur koristni, se vračamo domov, kjer je polno kritik, imamo občutek odvečnosti? Takrat se zdi, da ljubezen boli. Ljubimo in čakamo, da bodo drugi v nas videli nekaj, zaradi česar bomo vredni, čakamo, da bomo pomembi, da bo nekdo opazil naš trud, naše delo in da nas bo nekdo pohvalil, nagradil. Čakamo, da bomo spet en dan verjeli, da smo vredni nečesa lepega. In to čakanje nas ubija, začnemo se spreminjati, prilagajati ali pa postajamo vedno bolj mrki in jezni. Ne prepoznamo, da je samo v naših rokah ključ do tega, da osmislimo naše življenje. Ljubezen je lepa, radostna, mirna, bogata in v resnici je ravno ljubezen zdravilo.

Za začetek leta vas vabim k razmisleku, kaj boste storili, da boste to leto pomembni in potrebni sebi? Ne načrtujete si vse prihodnosti, ki je še pred vami, samo vprašajte se, kaj lahko naredite drugače to leto, danes! Kdaj ste izgubili svoj sijaj, kdaj ste se ujeli v past čakanja, kdaj ste prenehali verjeti, da ste nekaj vredni? Bodite iskalec teh odgovorov in vsakdanje male spremembe vas bodo napotile k drugačnemu življenju naslednje leto. Naj bo srečno!

Ljubosumje je izraz ljubezni

LJUBOSUMJE JE IZRAZ LJUBEZNI

Mogoče se boste nekateri smejali ob tem naslovu, spet drugi pa močno prikimavali. A dejstvo je, da danes radi povemo, da je naš partner ljubosumen, saj se na ta način pohvalimo, da imamo nekoga, ki mu je mar za nas. In to, da nas ima nekdo rad, je tako zelo vredno, da vztrajamo tudi v najtežjih trenutkih.

Odnosi, ki so polni ljubosumja, pravzaprav ne poznajo ljubezni. Ljubezen namreč pomeni svobodo, sprejemanje in ne pričakovanje, da nas bo drugi osrečil.  Ljubosumjem namreč poskušamo nadzorovati dejanja drugega, zato da bomo mi ostali na varnem, da se mi ne bomo zlomili, saj smo našo srečo zaupali v roke partnerju. Ljubosumje je pravzaprav zelo velik strah, da bi se zaščitili pred bolečino zapuščenosti, ki smo jo v svojem življenju že predobro spoznali. Žal pa ravno ljubosumnost postane igra v nekaterih odnosih, kruta igra iskanja pozornosti. Punce se rade pohvalijo, da je partner tako zelo ljubosumen in se njegovemu strahu uklonijo tako, da omejijo vse svoje stike z drugimi. Nekateri pa postanejo pravi adrenalinci in vsakič, ko primanjkuje partnerjeve pozornosti, ustvarijo skrivnostno ozračje, s katerim prebudijo strah pri partnerju. Ko bo partner začutil strah, bo ponovno pokazal svoje ljubosumje in mi bomo lahko mirni.

To je naporna igra, poleg napornosti pa je to nespoštljiva igra. Pri partnerju ustvarjamo strah in občutke, ki jih sami ne zmoremo sprejeti. In ne, temu se ne reče ljubezen! Ljubezen ni podajanje strahu, ni ustvarjanje bolečine, zato da bi drugi vedel, kako to boli nas. Ljubezen je spoštovanje in je svobodno izražanje strahu. To pomeni, da se sami soočimo s svojo bolečino in partnerju pogumno priznamo, da čutimo da nam posveča manj pozornosti. S tem ustvarjamo okolje, ki je priložnost za rast obeh, namesto okolja, v katerem preigravamo stare rane in strahove.

Ljubosumnost lahko ustvari tako skrajne pogoje, da se prepiri vrtijo okoli vsakega pogleda, vsakega klica, službenega sestanka. Ljubosumnost vidi in čuti tudi tisto, kar se nikoli ni zgodilo. Partnerji včasih vidijo, da ste bili drugje, kot pa ste mu rekli ali pa slišijo prijateljevo opazko, da ste se vedli neprimerno. Če je strah del njihove vsakdanjosti, se bodo partnerji na podlagi take opazke vrnili domov jezno in prepričani v vašo nezvestobo. Ne bodo pripravljeni na pogovor in na vašo iskrenost, saj so prepričani, da ne smejo zaupati, da so naivni in da se boste itak zlagali o svojih aktivnostih. Ljubosumnost vodi v kontrolo in preživljanje skupnega časa. Ne zato, ker bi si tega časa tako zelo želeli, ampak saj je partner samo tako lahko pomirjen, da mu boste zares ostali povsem zvesti. Takšno življenje ni funkcionalno, saj ne moreta vsakega dneva preživeti skupaj vsako minuto. Postane zadušljivo in začnete iskati načine, kako bi pobegnili iz tega odnosa. Vse krive obtožbe postanejo mamljive in ob prvi priložnosti, ko ste sami, vas resnično lahko zamika prevara. S tem bi opravičili vse tiste nesmiselne krege, v katerih ste krivi prevare, četudi je niste zagrešili.

Seveda je ljubosumnost lahko tudi manj izrazita in ni vedno tako agresivna, kot je to opisano zgoraj. A ne glede na intenziteto, govori ljubosumnost o strahu pred izgubo. Največkrat se ljubosumje pojavi pri tistih, ki so že kot otroci doživljali veliko občutkov zavrženosti. Tako so se navadili na dejstvo, da se odnos lahko prekine vsakič, ko nekoliko spustijo kontrolo. Izgube so boleče in jih ne moremo nadzirati ne kot otroci, ne kot odrasli. A izgube so del življenja in z njimi se moramo naučiti soočati odgovorno. Potrebujemo zavedanje zakaj smo skupaj z nekom in katera vsa občutja nam partner prebuja. Občutja se nam pravzaprav ves čas ponavljajo skozi različne situacije, saj jih sami poustvarjamo, ne da bi se tega zavedali. Tistega kar sami pri sebi ne znamo pomiriti, sprejeti ali razumeti, pričakujemo od partnerja. A narava naših odnosov je, da si izbiramo ljudi, ki prav tako ne znajo pomiriti tega pri sebi. Tako ustvarjamo vrtince prepirov, čeprav v resnici oba partnerja kličeta po umiritvi in drugačni izkušnji, po izkušnji, ki bi bila manj boleča kot pa vse do sedaj. Zato je pomembno, da se naučimo sodelovati. Samo s tem, ko iskreno priznamo kar čutimo, omogočimo partnerju, da naredi nekaj drugače kot pa smo navajeni. Če mi ravnamo drugače, lahko dobimo drugačne rezultate, a zahtevajo drugačna ravnanja veliko mero poguma.

Izgubiti ne moremo nečesa kar ni naše in druga oseba ni nikoli naša. Lahko je ob nas, ker se je tako odločila in ne zato, ker jo mi tako dobro nadziramo. Ljubezen pomeni svobodo, da sem lahko jaz ob tebi najboljša ženska, ker sem se tako odločila in da si ti ob meni lahko najboljši moški, ker si tega želiš. Ali kot je rekel Bucay: » Dokler puščam vrata odprta, bom vedel, da si tu, ker hočeš biti, kajti če bi hotel oditi, bi že šel.«

Prijavi se na e-novičke

Te zanima, kako v svoje življenje privabiti več ljubezni in razumevanja?
Prijavi se na novičke in si preberi.

* Z vpisom e-mail naslova potrjujete prejemanje novičk.

Hvala, prijava je zabeležena.