Skupaj, ampak sama

Avg 13, 2020 | Ljubezen, Odnosi, Partnerstvo, Zasvojenost

Arhiv

Ste že slišali za najnovejšo in najokrutnejšo bolezen? Saj veste o čem govorim, a ne? O osamljenosti. In upam, da se ta trenutek niste nasmejali, ampak zgrozili. Kar nekaj raziskav to potrjuje (kogar zanima bi mu priporočala knjigo z naslovom Osamljenost), ampak kar se mene najbolj dotakne je korelacija, ki jo ima osamljenost z odvisnostjo. In dotakne se me osamljenost, ki jo živimo v partnerskih/družinskih odnosih. Oba partnerja delavna, skrbna, odgovorna, finančno priskrbljena, a v odnosu jima seva praznina in vsako noč ležeta skupaj v posteljo. Skupaj, ampak sama.

Marsikdo bo rekel, da potrebuje samoto, da ga ne moti, če okoli sebe nima ljudi, ampak to je v resnici zelo debela laž. Seveda potrebujemo odklop, potrebujemo tudi kdaj čas zase in mir, v katerem ne skrbimo, ne izpolnjujemo nobenega pričakovanja več. Samo smo, sami s sabo in nam je to dovolj. A prav vsak se vrne iz te »votline!« Sami ne preživimo, izgubimo smisel. Zakaj živeti, če do konca življenja ne bo nikogar s komer bi delila veselje, če nihče ne opazi in ne začuti moje bolečine? Zakaj biti nevidna med ljudmi, ko pa me ta prezir vsakič znova zaboli?

Na terapiji imam vedno več primerov mladih, ki ne zmorejo vzpostaviti partnerske veze, ne glede na to, kako močno si jo želijo. Čakajo, da jih bo nekdo imel rad. Mladi, (naj bi bili) polni energije, pa vendar z nepopisno bolečino. Hrepenijo po dotiku, objemu. Ne želijo se več vračati k staršem po bližino (nekateri se niti ne morejo), prijatelji ustvarjajo svoje družine in nekako izgubijo povezanost z družbo, s tem aktivnim svetom, ki se vrti dalje. In ostanejo lupine, mladi, žalostni, prazni posamezniki, ki se bojijo, da so tako zelo napačni, da jih nihče ne more imeti rad.

In na terapiji spoznavam pare, ali pa tudi posameznike, ki že vrsto let vztrajajo v odnosu. V tistem prvem odnosu, kamor so se že pred leti zavezali. A pridejo prazni. Imajo vse, kar bi si želeli. Hišo, pse, celo prijatelje, otroke, ampak nimajo tiste bližine, ki bi jo radi imeli s partnerjem. In včasih se počutim kot zdravnica, ki krpa krvaveče rane. Ampak saj tudi vi vidite te obraze, vsak dan, med nami.

Vidite moške, ki se zaradi kritik počutijo tako osamljeni, da se zatečejo v druge objeme. Ja to so gospodje, ki z njimi pijete pivo. In so ženske, ki tako zelo pogrešajo razumevanje, da iščejo vaše odobravanje.

Veste, kaj je odrešujoče na skupinah za samopomoč? To, da slišijo, da niso več sami, da to ni samo njihova stiska, ampak da »sosed« doživlja zelo podobne občutke.
Gre za našo kolektivno bolečino, osamljenost. In zakaj jo doživljamo? Prav zaradi tega, ker ne znamo več biti iskreni, ranljivi, ker se bojimo izpostaviti, bojimo se bolečine.

In da bi se zavarovali smo postavili tako visoke zidove, da smo postali malce preveč sami.

Arhiv

Prijavi se na e-novičke

Te zanima, kako v svoje življenje privabiti več ljubezni in razumevanja?
Prijavi se na novičke in si preberi.

* Z vpisom e-mail naslova potrjujete prejemanje novičk.

Hvala, prijava je zabeležena.