Moja zgodba

Moja zgodba se začne pri 13. letih, ko se življenje prvič obrne v drugo smer, čeprav je najbolj pomembno prav vse tisto, kar se je zgodilo pred tem. Takrat sem prvič izvedela, da na tem svetu nismo nujno sami in da nisem edina, ki preživlja takšne stiske. To je bilo zame bistveno. Da pa bi razumeli, zakaj je bilo to tako ključno spoznanje zame, pa vam moram povedati nekoliko več o življenju pred 13. letom.

Našo hišo sta zgradila mami in oče sama, vse od temeljev. In čeprav sta mislila, da se skupaj s hišo in z zaljubljenostjo, postavijo tudi temelji za odnos, sta hitro spoznala, da to ni dovolj. Vsak dan je bilo več dograjeno, vsak dan smo izgledali bolj srečni, pa vsak dan je bil med nami večji razpad in hujše bolečine. Oče je bil alkoholik in njegov svet je bil poln strahu, saj sta ga ob rojstvu zapustila oba starša. Bal se je, da ga bo zapustila tudi mama in iz tega strahu si je v glavi napletel vse scenarije v katerem ga mami vara. Domov je prišel poln besa in utrujen od vseh teh slik, zato je z vsemi očitki planil po mami. In velikokrat vse to ni ostalo pri besedah in očitkih, pač pa se je nadaljevalo v fizično nasilje. Imam 11 let starejšo sestro in od celotnega nasilja, ki smo ga doživeli, sem se najbolj ustrašila, ko je rešilec prišel prav k moji sestri. Ni ji bilo lahko več v tem nasilju, zato so jo poslali v dom.

Pri mojih 5. letih je mami spakirala kovček in se z mano odselila v garsonjero, ki so ji jo uredili v službi. Njeni strahovi so se tam šele zares začeli. Skrivala se je pred očitom, ker jo je ves čas zasledoval in ji grozil. To je trajalo skoraj dve leti in vmes sta se ločila, prodala hišo, oče je kupil novo hišo za nas, jo podrl in začel na novo graditi. Gradili smo jo skupaj, nekako smo še vedno bili povezani kot družina. Vendar je mami z očetom odnos zares zaključila. To je oče spoznal šele takrat, ko mu je mami povedala, da ima novega partnerja. Pri mojih 7. letih je obupan naredil samomor.

V tem času sva z mami še vedno živeli v Ljubljani, sestra pa je bila večinoma že pri svojemu takratnemu fantu. Hodila sem v prvi razred, bila sem vedra in zaupljiva in še istega leta, kot sem izgubila očeta, sem doživela tudi spolno zlorabo od neznanca. Mami se je odločila prodati stanovanje v Ljubljani in na hitro dokončati hišo, ki nam jo je zapustil oče. Preselili smo se tja, skupaj z njenim novim partnerjem. In počasi se je začelo obdobje, ko je mami vedno več pila. Po očetovi smrti, je nosila takšno breme in krivdo, da se je reševala z alkoholom. Jaz pa sem bila iz dneva v dan bolj žalostna. Nisem čutila, da bi sploh kam pripadala. Bila sem besna na mami, ker se mi je zdelo, da me je tudi ona zapustila in nekega dne, ko sem prišla iz šole, zagledala mamine pijane oči, sem se samo obrnila in šla. Hodila sem dobro uro, do najboljše prijateljice in takrat, pri mojih 13. letih, sva z mami prvič odšle skupaj na zdravljenje v skupino za samopomoč odvisnim od alkohola. To je bila ta prelomnica!

Svojo zgodbo pred tem letom, sem poskušala skrajšati kolikor se je dalo, marsikaj bi vam rada prihranila, pa vendar boste le tako lahko razumeli, kako dragoceno mi je bilo priti na skupino za samopomoč, kjer je bilo cca 30 ljudi, ki so me razumeli. Niso obsojali moje mami, niso obsojali mene. So nama pa vlili upanje. In prvič v življenju sem začela verjeti in prvič v življenju nisem čutila, da je Bog pozabil name. Pripadala sem nekam. Bila sem članica skupine, v Društvu Človeška toplina.

Danes sem predsednica tega društva in očitno se je s tistim dnem začelo drugačno življenje. Mami se je ozdravila alkoholizma, se vpisala na diplomski študij psihoterapije in z leti magistrirala kot zakonska in družinska terapevtka. Jaz pa sem šla po svojih stopinjah, ampak v njeni smeri. Skupina je bila prva sprememba, druga močna vzpodbuda pa je bila, ko sem pri 18. letih tudi sama šla na psihoterapijo. Kot klientka seveda. Spoznala sem, da sem v marsičem podobna siroti. Morala sem se naučiti ogromno! Vse od spoštovanja lastnega telesa naprej, pa vse do tega, kaj je pomembno za kvalitetne odnose. Učila sem se in dograjevala vse tisto, kar bi me pripeljalo na takšno pot, kot sta jo imela moja starša. In uspela sem ogromno stvari. Res, da sem mlada, a za mano je že 12 let dela na sebi. Danes imam partnerski odnos, za katerega sem morala garati. Sem samostojna podjetnica, lastnica male psičke in se zanimam za vse, kar oblikuje nas in naše partnerske odnose. Sem zakonska in družinska terapevtka, vodja skupin, avtorica knjige Kako te imeti rad? In organizatorica dogodka Tančice intime.

Danes letim na krilih preteklih izkušenj in želim ljudem predati sporočilo: V stiski nisi sam/-a!

Malce stresa prosim!

Morelli v svoji knjigi trdi, da nismo rojeni za trpljenje in hkrati nas opozarja, da bolj kot se oddaljimo od svojega bistva, bolj smo lahko veseli psihične bolečine. Ta bolečina je namreč edino, kar nas lahko zaustavi na begu pred našim bistvom. In naj dodam, da psihična bolečina zagotovo vpliva na naše telo, na odnose, naše zdravje, uspešnost, naše rezultate in tudi naše potrebe. Pa vi, ste navajeni pred stresom bežati?

Ne  moremo se izogniti temu, da se nas skrbi ne bi dotaknile, lahko pa poskrbimo za način, s katerim se bomo na skrbi odzvali. Pred stresom se ne da ubežati, a nam to niti ni potrebno. Stres je namreč nujen, saj ohranja naš občutek, da smo živi in nam pomaga, da se premaknemo z mesta, da napredujemo. To je slišati nekoliko drugače, kot pa ste vajeni, kajne? Da je stres vedno slab, je ravno takšen mit, kot je ta, da imajo limone največ vitamina C. Gre za propagande tistih podjetij, ki imajo od takšnih mitov koristi. Premalo je zaslužka od tega, da vam povemo, da ste povsem zdravi, da vam povemo, da je stres lahko koristen in da si lahko zaupate. Ljudje potrebujemo odnose, v katerih bomo dobili potrditev in občutek, da smo varni, da smo na pravi poti. Predvsem potrebujemo pomiritev!

Kaj je stres?

Stres je pravzaprav odziv organizma na naše dojemanje okoliščin. Vsak dan lahko opravljamo isto delo, a če bomo dobili občutek, da se nikoli ne spočijemo, da imamo še vedno preslabe rezultate, da nismo dovolj uspešni, bomo to isto delo začeli dojemati kot stresno. Delo se torej ni spremenilo, spremenili so se naši občutki. Stres ne govori o tem, če nam je delo všeč ali ne, ampak koliko pomiritve dobi naše telo po teh aktivnostih.

Včasih pomiritev prinese pohvala ali pa povišica in brez da bi zmanjšali obseg našega dela, se zmanjša občutek stresa. Spet drugič pa nam povišica lahko da občutek večje izpostavljenosti in s tem, se zveča občutek stresa, pri enaki količini dela. Telo nas nikoli ne izda. V glavi že imamo načrte in ideje o tem, kaj vse še lahko dosežemo, a če pri tem ne poslušamo sebe, se kaj hitro lahko prikradejo neprijetne posledice.

Zakaj bi torej stres bil dober?

Na stres smo začeli gledati, kot na nekaj slabega in pozabljamo, da je stres del našega vsakdana. Stres se pojavi tudi takrat, ko smo navdušeni, ko začutimo pospešen utrip in se spremeni naša hormonska slika. Na prvi zmenek se odpravimo z veseljem, a seveda je to za nas stresno, saj bi se radi čimbolj izkazali; začnemo s hobijem, ki se ga veselimo, a vseeno ne moremo zaspati, ker smo tako zelo neučakani; dosežemo kvalifikacijo na državnem prvenstvu, a pred nami je še en nastop, kjer se moramo izkazati. Točno ta stres nas ohranja žive in vitalne. Ta stres nas sili k temu, da se soočamo z novimi izzivi in s tem napredujemo.

A naj vas ne zavedem prehitro, saj je tudi pozitivnega stresa lahko preveč. Na stres se odzivamo telesno in dolgotrajna izpostavljenost povečanemu pritisku, spremenjeni hormonski sliki, doživljanju navdušenja, nepredvidljivosti, lahko vodi do izčrpanosti in hujših bolezenskih stanj. To stanje imenujemo kronični stres, posledice pa se kažejo v motnjah spanja, konstantno povišanemu pritisku ali bitju srca pritisku pred spanjem, v težavah s koncentracijo in spominom, pomanjkanju energije, žalosti, živčnosti, hitrejši vzdražljivosti, v spremembah apetita.

Psihoterapija kljub celostnemu pogledu na osebnost, zgornje znake razume le kot simptom nečesa globljega. Zato pri terapevtu ne boste dobili predpisanih zdravil, jedilnika ali pa urnika aktivnosti, pač pa nov pogled na situacijo, ki vas spravlja v stres, nov pogled na delo, ki vas odvrača od vašega jedra.

Stres in odnosi

Odnosi so vedno izvor stresa in naše največje pomiritve. Življenja brez odnosov ni. Vpeti smo v odnose doma, v službi, na raznih aktivnostih in brez družbe, stvari ne bi imele take veljave, kot jo imajo sedaj. Obvladovanja stresnih situacij, se naučimo že doma, v svoji primarni družini. Če stres razumemo kot strah pred tem, če se bomo izkazali, če bomo dovolj dobri, če bomo še sprejeti in dovolj dobri, potem lahko spregovorimo tudi o tem, kako so nas sprejeli naši starši. Kaj vse smo morali narediti, da smo na njih naredili vtis? Kaj vse so naše mame naredile, zato da so jih sosede sprejele? Kaj vse so naši očetje naredili, zato da so si ohranili svoj status v družbi? In kaj je družina postavljala na prvo mesto, naše osebno jedro in čustveno doživljanje ali pa odzive sosedov, njihove kritike in družbena mnenja? Ali pa če se spomnite, pod kakšnim stresom ste bili, ko je bilo potrebno očetu povedati za vašo slabo oceno v šoli?

Partnerstvo in stres

Že res, da tudi partnerstvo izbiramo na podlagi naših zgodnjih izkušenj, pa vendar imamo kar nekaj možnosti, da v odraslosti preoblikujemo nekatere vzorce. Dokazano je, da nas kvalitetni odnosi ohranjajo bolj srečne in zdrave, zato je tudi pri doživljanju stresa, partnerstvo izredno pomembno. Ko smo pod stresom, je naša sposobnost, da sami sebe umirimo, manjša. Takrat je partner, ki zmore ob nas ostati stabilen, glavni vir varnosti in umiritve. Partnerstvo, ki zna ohranjati čustveno povezanost, ki nam daje občutek, da sva midva proti svetu, pravo orodje za boj proti stresu. Partnerstvo, ki je odtujeno, ki je brez čustvene povezanosti, pa nas lahko še bolj porine v prepad. Poglablja le občutek izgubljenosti, nepredvidljivosti in kot da izgubljamo kontrolo nad lastnim življenjem.

Spolnost

Spolnost je področje življenja, ki je zelo odvisno od tega, kako blizu smo svojemu bistvu. Lahko gre za spolni akt kot aktivnost v partnerstvu ali pa gre za duhovno, psihično, fizično razsežnost, s pomočjo katere se polnimo z energijo in pridemo nazaj da svojega bistva. Spolnost, ki nam vrača zdravilno energijo, je spolnost, v kateri se lahko v celoti predamo. Partnerstvo, v katerem nismo omejeni s strahom in sramom, je podlaga za sproščeno spolnost. Zato je pomembno upoštevati tudi dejstvo, da stres, ki vpliva na partnerstvo, vpliva tudi na naše doživljanje spolnosti. Kaj se dogaja z našim telesom, ki zablokira pod težo stresa? Ali je to telo še zmožno erekcije, osredotočenosti in sproščenosti? Ali lahko naše izčrpano telo zaktiviramo do te mere, da si spolnosti še želimo? Mnogi začnejo doživljati upad spolne sle in želje po fizičnem zbližanju.

Efekt domine

Stres je lahko začaran krog brez dna, v katerem neumorno iščemo vsaj začasni umik. Tempo življenja pa se ne ravna po naših zmožnostih, zato velikokrat ni moč najti niti začasnega umika. Stres vpliva na vsa področja našega življenja in ko se dotakne tistega področja, ki nam je najdražji, se poznajo posledice tudi na naši samozavesti. Kako biti dobra mama, ko pa smo izgubili občutek samozaupanja, kako biti dober partner, ko pa si izgubil tla pod nogami, kako biti dober v spolnosti, ko pa se ne moreš sprostiti in kako biti kjerkoli še dober, ko pa se je v nas naselil občutek, da smo nekje izgubili svojo vrednost? Zdi se, da za preživetje danes ni pomembno, kako blizu smo svojemu bistvu, pač pa kako učinkoviti smo in kakšne rezultate smo sposobni ustvariti. A to je le občutek! Ko v sebi spet najdemo svoje bistvo, postanemo osredotočeni, se umiri tudi vse okoli nas. Na novo se osmislijo stvari, spoznamo kaj je v resnici pomembno in kakšna je pravzaprav naša vrednost, ko se vrednost meri le po tem, da smo »samo« ljudje.

 

Zakaj bo 2018 najboljše leto dosedaj?

Ob koncu starega leta delamo inventuro našega življenja in velikokrat tudi postavimo cilje za novo leto. Predvsem postavljamo cilje, za katere smo prepričani, da nam bodo polepšali življenje, ko jih bomo dosegli. Včasih cilje dosežemo, včasih pa opustimo, a le redko zares dosežemo tisto veselje, ki ga iščemo. Zakaj? Zato, ker tisti občutek sreče, ki ga pogrešamo, ni prav nič povezan s cilji. Kako torej doseči, da bo 2018 najboljše leto, četudi ne boste dosegli ciljev?

Cilji so seveda super orodje, da usmerijo našo pozornost, da z njimi dosegamo spremembe v našem življenju. Veliko več možnosti imamo, da pridemo do željenega uspeha, če načrtujemo korake do tja in skrbno pazimo, da te koraki postanejo del našega vsakdana. Načrtovanje in vztrajnost je recept za uspeh. Sliši se enostavno, kajne? Dejstva pa so naslednja: Sreča ni povezana s cilji in velikokrat sploh ne vemo, kaj si v resnici želimo!

Prepričani smo, da vemo kaj si želimo, da vemo kaj je tisto, kar nas bo osrečilo. Ampak obljubim vam, da nobena stvar na tem svetu nima te moči, da vas osreči! Za srečo je pomembna izključno samo vaša naravnanost. Največ želja se vrti okoli finančnega stanja in naše postave, ker mislimo, da si želimo imeti več denarja in da si želimo (ponovno) imeti tisto lepo, sanjsko postavo. To nas bo zagotovo osrečilo. Ko bomo bolj suhi, bomo zgledali bolje in se počutili bolj samozavestno in zato imeli tudi bolj osrečujoče odnose. Še bolj pa bomo srečni, ko zaslužimo pošteno plačo, saj si bomo potem lahko privoščili shujševalne programe in trenerje brez slabe vesti in še vedno ostane denar, zato da otroku dokažemo, da smo dobri starši in mu lahko kupimo kar si želi. V nas je pravzaprav ena globoka želja, da bi bili sprejeti takšni kot smo, da bi bili ljubljeni, da bi imeli občutek, da smo dovolj dobri, da se ne bi počutili ves čas povsem neuspešni in kot da so vsi drugi srečni, samo mi moramo skrivati prave občutke, ker nas je sram priznati, da smo predebeli, ker je edini odklop, ki ga imamo, uživanje v hrani. Če smo torej bolj natančni, si ne želimo 10kg manj, ampak občutek, da smo uspešni, da smo zadovoljni s sabo in da znamo tudi mi živeti nasmejano, brez da bi morali »fake-ati«. Kaj torej napisati na seznam naših novoletnih želja? Zagotovo je bolje napisati, da si želimo spet čutiti ljubezen, sprejetost, notranje veselje in mir, kot pa da pišemo o kilogramih, finančnem stanju in poslovnih, študijskih uspehih. Vse to vam bo zagotovo uspelo, ko boste živeli srečno in mirno, v skladu s svojimi čustvi in telesom. Ko smo srečni, se teža sama od sebe zmanjša, se pokaže naša kreativnost, volja do dela, motivacija za življenje in zagotovo se to pozna tudi na finančnem in poslovnem področju. Razumete? Sreči sledi uspeh.

Verjetno se strinjate z mano, če ste članek prebrali do sem, hkrati pa sem vam sedaj vzela še edini način, ki ga poznate, da ohranjate vero, da bo nekoč bolje. Če torej nehate računati na to, da vam bo srečo prinesla postava ali pa finančno stanje, potem sledi logično vprašanje, kako potem načrtovati pot do sreče? Ali sreča potem sploh obstaja, ali pa bo kar vedno tako kot je sedaj?

Če torej letošnje leto začnemo samo z enim vodilom in to je kako najti v novem letu tisoč in en način, da bi se imeli radi, bomo zagotovo na najboljši poti. Ko bomo pozabili na cilje, se ne rabimo kregati in razočarano nad sabo priznati, da smo itak vedeli, da nam nikoli ne bo uspelo. Lahko se objamemo in se pohvalimo! Poskusili smo, zbrali smo ponovno motivacijo, voljo, pogum. Koliko čudovitih lastnosti imamo? Nismo samo čakali na srečo, ampak smo se z vsem znanjem lotili spremembe. Vau, to je odločnost, to je moč, to je občudovanja vredno. Šteje vsak korak in namesto jeze, v sebi poiščimo ljubezen. Ta nam bo dala zagon, da čez tri dni ponovno začnemo s koraki naprej in če ne bomo začeli, bomo vseeno o(b)stali s pozitivnimi občutki. In obstati z ljubeznijo v sebi, sploh ni tako težko. Mogoče bi za novo leto bil moj nasvet ta, da vsak večer popišete eno stran zvezka s hvaležnostmi, z veseljem, ki ga občutite do stvari, ki jih že imate. Opazili boste, da ni sreča v tistem, kar prihaja, ker vedno v življenju nekaj manjka. Sreča je v tem kar imate in vse tisto, v čemer ste vi sposobni videti dobro, videti ljubezen in hvaležnost. Sreča je v občutkih in zato postanite vladarji svojih čutenj, namesto da nadzirate zunanje okoliščine, ki se ves čas spreminjajo in jih je nemogoče v polnosti nadzirati. Sreča je odločitev, je nekaj kar lahko mi nadziramo in zato vam ob novem letu želim, da se boste odločili, da je leto 2018 vaše najboljše leto dosedaj!

Prijavi se na e-novičke

Te zanima, kako v svoje življenje privabiti več ljubezni in razumevanja?
Prijavi se na novičke in si preberi.

* Z vpisom e-mail naslova potrjujete prejemanje novičk.

Hvala, prijava je zabeležena.