Razmerja so naša obljubljena dežela in z ljubeznijo radi povezujemo lepe občutke, veselje, nežnost. Pričakujemo pravljico in odrešenje, kljub temu da smo v razmerjih že večkrat trpeli. A kljub težkim preizkušnjam v partnerstvu, se še vedno radi pogovarjamo o veri v lepo, v večnost ljubezni.
Ljubezen je pravzaprav univerzalna sila, ki presega odnos partnerstva, a žal so nas o ljubezni le malo učili. Še manj smo se v življenju učili o pomenu drugih čustev in zato si večkrat tudi občutka strahu ne upamo priznati, čeprav je skoraj sestavni del vsakega razmerja.
Strah, pred katerim si zatiskamo oči, postaja vse močnejši in narekuje naše delovanje, naše samsko ali pa partnersko življenje. Če si ne želim priznati, da me je strah jutra, se bom potrudila, da bom vsako jutro prespala ali pa si organizirala jutranje življenje z zagrnjenimi zavesami. Ampak ali to pomeni, da jutro ne obstaja? Ne! Jutro še vedno je, samo jaz se bojim soočiti z njim. Podobno se nam dogaja v razmerjih.
Na začetku naše romance smo preplavljeni z zaljubljenostjo. Naši hormoni divjajo in nam svet obarvajo drugače. Stvari vidimo lepše, boljše, a vseeno doma v strahu čakamo, če nas bo oseba poklicala, če nam bo odpisala, če bo sprejela naše povabilo. Strah nas je, če bomo za to osebo dovolj dobri, če se bo odločila za nas, strah nas je, da ji pomenimo manj, kot ona pomeni nam. A vsem tem občutkom, le redko rečemo strah, saj o strahu le redko kdo govori. Skrivnost, ki torej ostaja skrita, pa je ta, da nam stvari, ki si jih upamo priznati, dajejo moč in nadzor nad lastnim življenjem. Če si ob partnerju upam spregovoriti o strahu, o tem da nisem dovolj dobra ali o strahu da bi bila zapuščena, se bo moj strah zmanjšal. Če me bo partner o tem strahu poslušal, razumel in mi še dal kakšen stavek v zameno, pa bo moj strah lahko povsem izginil.
Strah ni nekaj pred čemer bi morali bežati, ampak nekaj kar moramo sprejeti. Čustva so del našega življenja in tako nas tudi strah opominja na stvari, s katerimi se moramo soočiti. Strah govori o naših preteklih izkušnjah, o tem kar smo se naučili, da lahko boli, da nas lahko prizadene. To je vodilo za nas in za pogovor s partnerjem. Ko partnerju očitamo, kaj vse si želimo, da bi delal drugače, mu pravzaprav želimo povedati, da nas je strah, da mu zaradi tega in tega vedenja ne pomenimo dovolj ali pa da nas bo izdal. Izkušnje so nas naučile kaj boli, ampak če o strahu ne govorimo, samo postanemo napadalni, ko se bojimo. V jezi in napadu pa se hitro ranimo in odrinemo partnerja od sebe. Strah je lahko priložnost za ranljivost in za zbližanje, namesto za prepir, a je potrebno o strahu zrelo spregovoriti. V tem primeru bi rekli: »Poglej v preteklosti me je to prizadelo, zato me zanima, če je tvoja namera tudi taka ali pa me je samo strah, zaradi preteklih izkušenj?« S tem damo veljavo sebi in svojim občutkom, ki jih nismo pripravljeni zanikati, hkrati pa partnerju povemo kaj čutimo in mu ponudimo priložnost, da se nam približa, nas začuti in da nam pokaže drugačno izkušnjo, kot smo jo imeli do sedaj. Odpre se priložnost, da se s partnerjem zbližamo in pridobimo kanček več intimnosti, ki bo bogatila naše življenje.
Če vam zaupam še nekoliko drugačen pogled na strah. Narejenih je veliko raziskav, kako strah vpliva na naše življenje in kako prav na podlagi strahu, uničujemo sami sebe. Namreč tistega, kar se bojimo, se tako zelo želimo ubraniti, da imamo to ves čas nekje v podzavesti in ostaja v našem nezavednem fokusu. S tem si te stvari prav prikličemo v naše življenje ali pa si jih ustvarimo sami. Strah namreč zoža naš pogled in usmeri v stvari, ki se jih bojimo. Da ne gre za neko veliko znanost pač pa za naše vsakdanje odnose, vam ponudim še en primer. Ko se bojite, da bi vas partner prevaral, boste ves čas na preži za njegovimi dejanji. Včasih boste sumničavo povpraševali kdo so te ljudje, s katerimi se je pogovarjal ali pa boste skrivnostno preverjali če vam partner govori resnico. V takih primerih hitro pride do prepira ali več njih. Kar je najhujše je to, da ustvarjate napetost v partnerstvu, ki vam lahko uniči razmerje, ne glede na to ali je bila kakšna prevara ali ne. Najhujše je torej dejstvo, da je razmerje uničil strah, ne pa dejanska prevara.
Kar vam torej polagam na srce, je to, da se ne bojite strahu J Soočite se z njim in ga spoznajte. Strah je vaš prijatelj, ker vas opominja na stvari, ki so vas bolele, hkrati pa vam daje priložnost, da z zavedanjem pridobite tudi nove izkušnje v vašem življenju.