Naj o odnosih ne predava nekdo, ki sam nima urejenih odnosov!
Se strinjate? Jaz se strinjam, pa čeprav sem sama ravno v teh vodah. Nadvse me zanimajo partnerski odnosi, dinamika med dvema, ki se imata rada in čas, ki jima to ponavadi vzame. In ne glede na to, ali imamo trenutno dobro obdobje ali pa nekoliko slabše, kdo le, bi sodil v kategorijo urejenih odnosov?
Vemo, da ni realno pričakovati odnosa brez prepira, ampak imeti urejene odnose, pa se hkrati prepirati, pa se tudi ne sliši čisto normalno. Le kaj je zdaj resnica, le kdo naj torej predava o odnosih?
Ne vem, če imam dovolj urejene odnose, da vam pišem o naslednjem, zagotovo pa vem, da je ena ključnih sestavin zaupanje. Pa ne samo v drugega, ampak tudi vase! Čeprav je odnos ena redkih stvari, ki je ne moremo urejati sami in imeti v celoti pod nadzorom. Lahko pa dovolj uredimo sebe, da bomo preživeli v odnosih, ki si jih bomo izbrali.
Velikokrat slišim in začutim, da med mojimi klienti kroži mit, da bi si lahko izbrali dovolj dobrega partnerja, tistega, s katerim še ne živijo, ki je videti, tako zelo popolen, drugačen, da bi si lahko izbrali osebo, ob kateri bi bilo vse to lažje, ali pa si celo zatiskajo oči in verjamejo, da je tisti ljubimec ali ljubimka, s katero preživijo uro v vroči spalnici, bolj prava, kot pa oseba, ki čaka doma. No, samo na hitro, za tiste, ki bi si želeli odgovor na obljubljeno deželo NiJe. Dokler potrebujemo sanjarjenje ali pa ljubimce, pomeni da smo nekje na poti izgubili zaupanje vase. Zaupanje v svojo izbiro. In brez zaupanja , ni odnosov, so samo iluzije. Ja, močne, prepričljive, ampak še vedno samo iluzije. Tudi v tistih odnosih, bi se utrašili, da nismo izbrali prav, čutili bi, da nekaj zamujamo, da bi lahko bil nekdo boljši. Seveda da bi lahko bil, saj smo ljudje vedno sestavljeni iz dobrega in slabega. Pozabimo pa sprejeti odgovornost, ki je na naši strani, da uzremo v drugemu najboljše. Pozabljamo, da druge ljudi dožiljamo skozi sebe in dokler vidimo zapacano, je tudi v nas nekaj zapacanega. Eden izmed klientov mi je ravno ta teden povedal, da to, da ne zmoreš v vsakemu človeku najti nekaj dobrega, ni njihova napaka, ampak tvoja.
Še eno zanimivo dejstvo je, da se tisti, ki vara ali sanjari, tako težko odloči, da bi ostal s tistim drugim. Leta in leta minejo pred ločitvijo. Ali ni to še en znak, da si ne zaupajo?
Težko je zaupati drugemu, ker nikoli ne bomo imeli popolnega nadzora nad drugo osebo, lahko pa zaupamo vase in v to kar čutimo! Si zaupamo, da imamo nekoga radi z razlogom, si zaupamo, da bomo to krizo prebrodli, kakršna koli že je, si zaupamo, da bomo zdržali, četudi partner ne bo želel sodelovati z nami, si zaupamo toliko, da lahko brez premisleka zaupamu našemu drugemu? In ali si zaupamo dovolj, da odidemo, ko čutimo ne zmoremo več zaupati?
O zaupanju, bi morali vedeti veliko, vsak dan več in prav z zaupanjem lahko zares v globino spoznamo tudi sebe.