Skupaj, ampak sama

Skupaj, ampak sama

Ste že slišali za najnovejšo in najokrutnejšo bolezen? Saj veste o čem govorim, a ne? O osamljenosti. In upam, da se ta trenutek niste nasmejali, ampak zgrozili. Kar nekaj raziskav to potrjuje (kogar zanima bi mu priporočala knjigo z naslovom Osamljenost), ampak kar se mene najbolj dotakne je korelacija, ki jo ima osamljenost z odvisnostjo. In dotakne se me osamljenost, ki jo živimo v partnerskih/družinskih odnosih. Oba partnerja delavna, skrbna, odgovorna, finančno priskrbljena, a v odnosu jima seva praznina in vsako noč ležeta skupaj v posteljo. Skupaj, ampak sama.

Marsikdo bo rekel, da potrebuje samoto, da ga ne moti, če okoli sebe nima ljudi, ampak to je v resnici zelo debela laž. Seveda potrebujemo odklop, potrebujemo tudi kdaj čas zase in mir, v katerem ne skrbimo, ne izpolnjujemo nobenega pričakovanja več. Samo smo, sami s sabo in nam je to dovolj. A prav vsak se vrne iz te »votline!« Sami ne preživimo, izgubimo smisel. Zakaj živeti, če do konca življenja ne bo nikogar s komer bi delila veselje, če nihče ne opazi in ne začuti moje bolečine? Zakaj biti nevidna med ljudmi, ko pa me ta prezir vsakič znova zaboli?

Na terapiji imam vedno več primerov mladih, ki ne zmorejo vzpostaviti partnerske veze, ne glede na to, kako močno si jo želijo. Čakajo, da jih bo nekdo imel rad. Mladi, (naj bi bili) polni energije, pa vendar z nepopisno bolečino. Hrepenijo po dotiku, objemu. Ne želijo se več vračati k staršem po bližino (nekateri se niti ne morejo), prijatelji ustvarjajo svoje družine in nekako izgubijo povezanost z družbo, s tem aktivnim svetom, ki se vrti dalje. In ostanejo lupine, mladi, žalostni, prazni posamezniki, ki se bojijo, da so tako zelo napačni, da jih nihče ne more imeti rad.

In na terapiji spoznavam pare, ali pa tudi posameznike, ki že vrsto let vztrajajo v odnosu. V tistem prvem odnosu, kamor so se že pred leti zavezali. A pridejo prazni. Imajo vse, kar bi si želeli. Hišo, pse, celo prijatelje, otroke, ampak nimajo tiste bližine, ki bi jo radi imeli s partnerjem. In včasih se počutim kot zdravnica, ki krpa krvaveče rane. Ampak saj tudi vi vidite te obraze, vsak dan, med nami.

Vidite moške, ki se zaradi kritik počutijo tako osamljeni, da se zatečejo v druge objeme. Ja to so gospodje, ki z njimi pijete pivo. In so ženske, ki tako zelo pogrešajo razumevanje, da iščejo vaše odobravanje.

Veste, kaj je odrešujoče na skupinah za samopomoč? To, da slišijo, da niso več sami, da to ni samo njihova stiska, ampak da »sosed« doživlja zelo podobne občutke.
Gre za našo kolektivno bolečino, osamljenost. In zakaj jo doživljamo? Prav zaradi tega, ker ne znamo več biti iskreni, ranljivi, ker se bojimo izpostaviti, bojimo se bolečine.

In da bi se zavarovali smo postavili tako visoke zidove, da smo postali malce preveč sami.

Zadrogirani odnosi

Mnogi se zavedamo kako nevarne so droge in kako pogosta je takšna zasvojenost, a hkrati ne poznamo tega sveta dokler ni odvisen nekdo od bližnjih ali pa mi sami. Bojim se, da nobena statistika ne kaže realnega stanja, saj mi praksa govori, da so droge še kako prisotne v naših domovih. Mame vzgajajo otroke pod vplivom kokaina, trave, pomirjeval. Med poslovneži, politiki, igralci je pogost kokain in medtem ko občudujemo človekovo energičnost, produktivnost, storilnost in uspešnost, spregledamo to, da nihče nima super moči brez poživila. Ko sem jaz postala pozorna na simptome in detajle, ki razkrivajo človekovo ozadje, me je močno pretreslo spoznanje, da jih je mala peščica tistih, ki niso zasvojeni.

Zasvojeni s kokainom

Vsaka zasvojenost je začarani krog, poln trpljenja in umiranja na obroke. Umirajo naši odnosi, prioritete, sposobnosti, talenti, zanimanja, želje in občutek povezanosti z drugimi. Najbolj kruto je to, da si z drogo uničujemo ravno tisto, po čemer najbolj hrepenimo. Ne glede na to, katero drogo si izberemo, da bi zbežali stran, v drugačen svet, je sama narava zasvojenosti takšna, da zahteva vedno večji odmerek. In to hrepenenje po vedno več, je najbolj uničujoče. Zato je pomembno, da se začnemo soočati s svojimi hrepenenji in prenehamo iskati bližnjice.

Simptomi zadetosti z drogo so dokaj očitni, a zelo specifični glede na vrsto droge. Te simptome pa se naučimo prepoznavati, ko dovolj dolgo živimo z osebo, ki je zasvojena. Najtežje prepoznamo simptome »kraljevske« droge ali kokaina. Kraljevska droga se imenuje ravno zato, ker se zdi, da omogoča daljše obdobje konzumiranja, brez večjih stranskih učinkov. A žal se tudi to prepričanje slej kot prej razblini vsakemu, ki redno konzumira in njihovim svojcem. Skupno vsem zasvojenostim je to, da je oseba nemirna, dokler ne pride do svojega odmerka, žal pa se po daljšem obdobju uporabljanja kokaina, pojavijo tudi halucinacije.

Ni težko biti zadet, saj so danes zelo lahko dostopna zdravila, pomirjevala in antidepresivi, a trde droge kot so heroin in kokain, za seboj povlečejo še temni svet podzemlja. To so namreč tiste droge, ki niso tako lahko dostopne oz. so kar veliko finančno breme, če jih konzumiramo redno.

Z drogo v partnerstvo

Zasvojenost nam odvzame človeka. Zasede njegovo razmišljanje, osredotočanje, njegov fokus, pozornost, finančne vložke in planiranje. Zasvojenost je obsedenost, ki nam misli vrti okoli teh skrbi kdaj bomo dobili, koliko bomo dobili, kako si bomo to privoščili in kako bomo to prekrili pred drugimi, predvsem partnerji in družino. Naši bližnji nam večkrat znajo očitati tisto, kar si že sami ne upamo priznati. Priznati to, da je preveč, da je šlo preko meje in da nimamo več nadzora. Zaradi tega, ker nam droga jemlje del pozornosti tega človeka, je to podobno kot varanje. Medtem ko je varanje zelo stigmatizirano in splošno nesprejeto, pa je zasvojenost zelo lahko spregledati in opravičevati. A v obeh primerih je to beg iz odnosa, ni predanosti, pripadnosti, zaveze, ni sočutja in ni skupne rasti. Lahko partnerja sobivata, a ni intimnosti, ki si jo vsako partnerstvo zasluži.

Partner, ki je zasvojen, bo imel vedno pripravljene izgovore in laži, ki bodo opravičevale njegovo početje. Svojec se ponavadi ne zaveda resnosti te bolezni in verjame vsem obljubam, verjame vsakič ko partner obljubi, da bo prenehal s škodljivim vedenjem. Tako se v letih skupnega življenja zvrsti veliko laži, ki prizadenejo in nas svojce puščajo v bolečini in jezi. Žal pa je del odgovornosti tudi na svojcu, saj s svojim življenjem dopušča partnerjevo odvisnost. Velikokrat se celo tako zelo bojimo izgubiti odnos, da zagovarjamo partnerja in tudi sami opravičujemo njegovo početje. Razvrednotimo intenzivnost dejanj in prepirov, ki so posledica zasvojenosti in se naučimo shajati s temi začaranimi krogi. Pri tem nas okolica večkrat ne razume, saj je zunanji pogled na ta odnos lahko povsem drugačen.

Krik po odnosu

Zasvojenost z drogo je pravzaprav iskanje odnosa. Kadar smo premalo samozavestni in polni strahu, da bi se znali povezati v odnose, ki nas bogatijo, si poiščemo »bližnjice«, ki nam omogočajo hitro pripadnost. Če ti drogo ponudi nekdo, ki ti je všeč, ki ima življenje in lastnosti, ki bi si jih mi želeli, se bomo hitreje povezali in pripadali, če bomo postali del njihove rutine in družbe. A zadaj za tem iskanjem družbe in pripadnosti, se skriva praznina in pogrešanje, osamljenost, negotovost. Bistveno vlogo pri tem nosijo starši. Oni so namreč tisti, ki nas naučijo strategij, kako se soočati s čustvi. Če nas tega ne učijo, smo prepuščeni sami sebi in moramo sami najti načine, ki potolažijo naše stiske, jok, bolečino, pogrešanje, praznino. Droga zaktivira naše možgane in centre za ugodje, olajšajo naše bolečine v trenutku. Ko to doživimo enkrat, je velik nevarnost, da si to zaželimo znova in znova. Zelo hitro naši možgani prepoznajo drogo kot nekaj nujnega za preživetje in uniči naš center za strah. Brez strahu pa se da veliko lažje živeti, še posebno če nas doma niso opremili za funkcionalno soočanje z njim.

Zelo pomembni so naši odnosi v primarni družini, saj se neko splošno vzdušje, ki vlada pri nas doma, prenaša tudi na nas. Tako velja, da je zasvojenost lahko bolezen, ki prizadene generacijo za generacijo. Temu pravzaprav rečemo generacijska travma in nekdo mora biti tisti, ki se odloči za zdravljenje, če si želimo prihraniti to trpljenje za vse naše naslednje generacije. Pri zdravljenju pa ni pomembna samo abstinenca, ampak ustvarjanje novega načina življenja. Pri nekaterih družinah, je to zelo lahko vidno, saj če je bil oče alkoholik, se velikokrat tudi sin znajde v primežu alkohola ali pa hčerka poroči odvisnika (včasih so spoli tudi obrnjeni). Pri nekaterih družinah pa je recimo mama tista, ki je zasvojena z delom in je ves čas odsotna. Nezavedno si bomo tudi kot odrasli, v zakon priklicali nekoga, ki bo veliko odsoten. Če ne fizično odsoten, pa nam bo tega človeka vzela droga ali pa kakšna druga odvisnost. Ljudje hrepenimo po povezanosti in po tem manjku iz otroštva bomo hrepeneli tako dolgo, dokler ne bomo našim vzorcem zazrli v oči in končali te borbe. Res so nas marsikateri starši skopo opremili za soočanje s čustvi in nam vlili premalo samozavesti, ampak vse to so samo priložnosti, skozi katere lahko odrasli zrastemo in življenju vdahnemo nov smisel.

Zdravljenje

Ko smo enkrat na črni poti zasvojenosti, je okrevanje dolgo in zahtevno, a hkrati nam ta pot omogoča preporod. Droga uniči naše centre v možganih za nagrajevanje, zato se po dolgotrajni uporabi ne moremo več veseliti malih stvari, ki v življenju največ štejejo. Ko enkrat izkusimo užitek z drogo, se v možganih sproži toliko dopamina (hormona sreče) na umetni način, kot ga z naravnimi doživetji ne moremo doseči. Tako nam dopamin, ki se sproži ob sprehodu ali pa ob dosegu nekega uspeha, ne pomeni nič. Naše telo namreč pozna veliko višje vrednosti ugodja. Življenje po okrevanju je sprva lahko zelo depresivno, saj moramo na novo spoznati male užitke, si razviti socialno mrežo, ki smo si jo skrčili in ponovno poiskati kje je naša strast, kaj so naši hobiji, aktivnosti. V procesu zdravljenja se moramo soočiti s svojimi hrepenenji, potrebami, željami, vsemi svojimi neprijetnimi čustvi. Soočiti se moramo z vsem od česar smo bežali in iskali bližnjice.

Prijavi se na e-novičke

Te zanima, kako v svoje življenje privabiti več ljubezni in razumevanja?
Prijavi se na novičke in si preberi.

* Z vpisom e-mail naslova potrjujete prejemanje novičk.

Hvala, prijava je zabeležena.