by Eva | Mar 31, 2022 | Odnosi, Partnerstvo
Pred kratkim mi je klientka zaupala: »Saj ne, da ne znam biti samska. Znam in na trenutke celo uživam, samo rada bi imela izbiro. Rada bi vedela, da sem samska, ker sem to izbrala, ne zato ker ne dobim partnerja.« In čeprav se ji zdi, da je osamljen primer, je to daleč od resnice. Še celo sanjski moški, ki se zdi zares sanjski, ostaja samski.
Marsikdo verjame, da je samski, ker ni dovolj privlačen, zanimiv, ker ima nekakšno napako, ki jo je potrebno odstraniti. Z leti neuspelih poskusov, se krepi nesamozavest, razočaranje, celo sram. Le kaj odgovoriti nekomu, ki vas vpraša, kako to, da ste vi pa kar še vedno samski? V tisti grozi iščemo vse možne odgovore, pa v resnici niti sami ne vemo, kaj je pravi razlog. Enostavno se nihče ne odloči, da bi ob nas vztrajal.
Bolečina ljudi, ki so še vedno samski, je neznosna. Četudi se zdi, da so sploh na poslovnem področju uspšeni, pa jih navznoter razžira vprašanje: Kako to? In čeprav lahko v delo, druženje s prijatelji zbežijo za določen del dneva, pa se ponavadi soočijo s svojo nočno moro, ko načrtujejo svoj dopust. Prijatelji planirajo dopust skupaj s partnerji in seveda jih razumemo, ampak hkrati si želimo, da bi bili tudi mi nekomu prva izbira. Želimo si, da bi imeli nekoga, s komer bi lahko načrtovali svoje aktivnosti, se k nekomu vračali v objem, se z nekom celo prepirali, pa vendar se vsi zavedamo, da se tega ne da izsiliti. Če si partnerstva še tako zelo želimo, nimamo vpliva nad tem, da se nam drugi nekako umikajo. In počasi nas samsko življenje sili k še večji osamljenosti. Ne hodimo na obletnice mature, ne sprejemamo povabil na poroko in druge zabave, ker se zdi, da je samo vprašanje časa, kdaj se bodo še drugi začeli spraševati o tem, kaj je narobe z nami.
Vse več je samskih, ker partner čez noč izgine, ker se zaljubimo v zasedenega, ker nam ni privlačen tisti, ki ga mi privlačimo ali pa ker najdemo vse možne napake, takoj ko se odpravimo z nekom na drugi zmenek. Ampak ne glede na bolečino, vam jaz sporočam, da v tem niste sami! In ne samo, da niste sami, tudi vem, da obstaja pot iz tega začaranega kroga. Namreč nevede, nas vsi ti poskusi tako zelo ranijo in obdajo s sramom, da se začnemo zapirati vase, postanemo samozadostni na vseh področjih in včasih, ko smo tudi mi iskreni sami do sebe, se niti ne zavedamo več, kaj bi nam partner še lahko doprinesel v življenje. Postanemo sami sebi nerazumljivi. Po eni strani si želimo odnos, po drugi strani pa se počutimo tako zaznamovani, da nas je strah tega, da bi nas nekdo zares želel imeti rad.
5 smernic za spremembo:
- DOVOLITE SI BITI RANLJIVI
- GOVORITE O SEBI
- NAUČITE SE PROSITI IN SPREJETI POMOČ DRUGIH
- RAZMISLITE KAJ BI POMENILO ZA VAS, ČE SE NEKDO ZARES ODLOČI BITI Z VAMI
- NAREDITE ČUSTVENI PROSTOR ZA PARTNERjA
Ne ni vam potrebno iskati napak v sebi ali pa se prilagajati, zato da bi ustrezali drugim. Zaljubljenost je itak slepa. Prav je, da vas nekdo sprejme točno takšne kot ste. Vaša naloga je le ta, da se naučite ponovno ljubiti sebe in si upati biti to kar ste, tudi v odnosu! In ja, jaz vam pri tem lahko pomagam, saj sem se tudi jaz morala prebiti skozi podobne ovire, da sem lahko ponovno verjela v ljubezen.
by Eva | Mar 9, 2022 | Partnerstvo
Če so naši stari starši cenili zakon, je danes prav nasprotno. Danes je dobro, če smo odprti, si dovolimo avanture, si ne delamo omejitev in včasih me prav jezi ta odnos, s katerem odražamo tako brezbrižnost. Po drugi strani pa se zavedam koliko razvrednotenosti je v družbi. Danes ni vredno nič kar traja, kar je monotono, rigidno in izkušnje drugih mi govorijo, če je nekaj toksično, pač črtamo iz življenja. Jaz sem mnenja, da ni nič tako zelo toksičnega na tem svetu, kot je naša (pod)zavest. Ljubeči odnosi so vir največjega bogastva, ampak moramo jih znati ustvariti. Odgovornost je na nas!
1. ANTIDEPRESIV
Ste vedeli, da ljubeči odnosi znatno zmanjšajo dovzetnost za tesnobo in depresijo? Ves čas iščemo srečo in ugotavljamo kaj še potrebujemo, v resnici pa nas nič bolj ne napolni kot je odnos, v katerem smo lahko to kar smo. Naši najbolj tesni odnosi osmislijo naše življenje. V zadnjem letu je marsikdo izgubil smisel in voljo do življenja, pa ne zato ker so bili preveč časa doma, ampak zato ker so ugotovili, da so sprejeti samo takrat kadar so uspešni, veseli, delavni. O težavah ne govorimo ali pa si gremo takrat strašno na živce. Kot da v najtežjih trenutnih ne premoremo sočutja in ranljivosti. Pa vendar, kam se obrnit, če nas ne razumejo doma?
2. OBČUTEK, DA OB NEKOM LAHKO SAMO SMO
Strinjam se, da nam je kdaj v odnosih tudi težko, da je kdaj potrebno kaj potrpeti, narediti kompromis in da bi kdaj najraje pobegnili. Ampak če pobegnemo, potem nikoli ne vemo kaj vse lahko zgradimo, če enkrat vztrajamo! Skoraj na vsako goro je težko priplezati brez kondicije, pa vendar je najlepši razgled ravno na vrhu! Vedno je vredno! In podobno je v ljubečih odnosih. Težko je na začetku, ko pa dobimo kondicijo, ko se zares poznamo, čutimo, pa velikokrat sploh niso potrebne besede. Dovolj je samo to, da je nekdo tam, ob nas. In ta kondicija, ki jo pridobimo v zakonu, je nekaj kar se na da kupit ali osvojiti na kratkih progah. In čeprav so mogoče sedaj kregi boleči, obstajajo načini, kako jih rešiti in verjamem, da jih bosta našla, če bosta vztrajala. Na koncu bosta na to ponosna.
3. KER ODHOD NE REŠI NIČESAR
Ko nam je v odnosu težko, bi se radi zaščitili in če imamo občutek, da se ne znamo ali ne zmoremo zaščititi, da nismo upoštevani, pridemo do sklepa, da je ta odnos za nas toksičen. Če je odnos toksičen, potem je zagotovo nekaj narobe z odnosom ali partnerjem in je najboljše, da to čimprej zaključimo in oddidemo. V resnici naredimo veliko napako in to ugotovimo takoj v naslednjem odnosu, ko stojimo spet pred istim izzivom. Ja, včasih je lažje odditi ali pa se nam v tistem trenutku ne da ukvarjati s tem ali pa ne s to osebo, ampak zagotovo bomo ob nekomu to morali razrešiti ali pa se nam bo ista lekcija vse življenje vračala. Naša psiha je narejena na način, da ves čas ponavlja že znane vzorce, prav z namenom, da jih bomo nekoč rešili.
4. KER JE DOBER ZAKON NALOŽBA ZA PRIHODNOST
Ko smo uspešni, veseli imamo ob sebi veliko ljudi. In vsi smo lahko v lepem partnerstvu, dokler traja zaljubljenost. Ampak samo ljudje s karakterjem in tisti, ki so se odločili za predan zakon, vejo kako pomembno je, da je nekdo ob nas, kadar pridejo preizkušnje. In v življenju vedno pridejo. Ko smo v stiski in bi potrebovali nekoga, da mu pokažemo ranljivost, nimamo energije, da bi ugotavljali kdo je pravi prijatelj, koga lahko pokličemo in koga ne. Takrat potrebujemo nekoga, ki nas pozna. In če ne prej, cenimo naše najbližje odnose prav v teh trenutkih.
5. KER NAS SAMO ODNOSI V RESNICI SPREMINJAJO
Vse prevečrat sem že imela na terapiji ljudi, ki so mi povedali, da že vse vejo, da so prebrali že veliko knjig, da si vsak dan pišejo in berejo afirmacije, pa vendar se ne premaknejo. In seveda je to zato, ker nas lahko spremeni samo odnos. Prvih nekaj ur so skeptični in čakajo navodila, potem pa naenkrat začutijo. In spremembe se dogajajo same. Ključ je v občutkih, ključ je, da lahko vse to znanje, ki ga imamo, doživimo V ODNOSU! In četudi so nekateri partnerji še tako trdi in se ne želijo spreminjati, je resnica takšna, da ne morejo ostati isti, če se spremenimo mi. S partnerji živimo v takšni koherenci, da včasih ne moremo ločiti, katero čustvo, vzorec, je od koga. In verjemite mi, če čutite nemoč, ste tudi moči, če čutite žalost, zmorete tudi veselje, če ste jezni, zmorete tudi odločnost. Samo ne zadovoljite se s svojim položajem, dokler ne boste srečni. In takrat bo tudi partnerstvo zacvetelo.
V odnosih smo ranjeni, ampak odnosi so tudi tisti, ki nas ozdravijo! Samo z novo izkušnjo bomo začeli ponovno verjeti! Če se želite pripraviti na vaš zakon, na spremembo, boljši odnos, potem si poglejta spletno akademijo Eva Erpič. Izide avgusta in to po zelo posebni ceni. Sicer pa dobri odnosi so itak neprecenljivi.
by Tanja | Dec 19, 2020 | Ljubezen, Partnerstvo
Oksitocin je hormon, ki ga imenujemo tudi »cuddling hormone« ali pa ljubezenski hormon. Torej je to zagotovo hormon, ki ima nekaj skupnega s crkljanjem in z ljubeznijo. Pravzaprav se sprošča takrat, ko potrebujemo malce omamljenosti. To je zaljubljenost, ko se nam od omamljenosti zamajejo tla pod nogami; sprošča se, ko ženska rojeva in premaguje borbo s telesom, med orgazmom (takrat je občutek omamljenosti tudi zelo dorbodošel) in med crkljanjem. Ja, tudi takrat je dobro biti omamljen, zato da lažje odklopimo vse kar nas skrbi. Narava je poskrbela, da bo telo nagrajeno, ko se bomo združili z drugim živim bitjem. Potrebujemo odnose, bližino, dotike, varne objeme! In bojim se, da nas bo obdobje karantene tudi na tem področju zaznamovalo. Predvsem tiste, ki se borite z osamljenostjo. Pa ne govorim (samo) o tistih, ki živite sami, ampak o vseh, ki ste tudi ob partnerji zelo sami. Kdaj ste doživeli svoj zadnji orgazem, kdaj ste se nazadnje pocrkljali in kdaj ste se nazadnje zaljubili?
Zaljubimo se ne tako zelo pogosto, da bi na ta način ohranjali visoke ravni oksitocina, torej se moramo zanašati na crkljanje in orgazme. Če orgazme hlinite ali pa ste že v letih, ko je vprašljiva vaša erekcija, vam ostane samo še crkljanje. In to se mi zdi zelo dober dokaz, da so pomembni naši odnosi in intima, ki jo lahko zgradimo tudi brez spolnosti.
by Eva | Avg 13, 2020 | Ljubezen, Odnosi, Partnerstvo, Zasvojenost
Ste že slišali za najnovejšo in najokrutnejšo bolezen? Saj veste o čem govorim, a ne? O osamljenosti. In upam, da se ta trenutek niste nasmejali, ampak zgrozili. Kar nekaj raziskav to potrjuje (kogar zanima bi mu priporočala knjigo z naslovom Osamljenost), ampak kar se mene najbolj dotakne je korelacija, ki jo ima osamljenost z odvisnostjo. In dotakne se me osamljenost, ki jo živimo v partnerskih/družinskih odnosih. Oba partnerja delavna, skrbna, odgovorna, finančno priskrbljena, a v odnosu jima seva praznina in vsako noč ležeta skupaj v posteljo. Skupaj, ampak sama.
Marsikdo bo rekel, da potrebuje samoto, da ga ne moti, če okoli sebe nima ljudi, ampak to je v resnici zelo debela laž. Seveda potrebujemo odklop, potrebujemo tudi kdaj čas zase in mir, v katerem ne skrbimo, ne izpolnjujemo nobenega pričakovanja več. Samo smo, sami s sabo in nam je to dovolj. A prav vsak se vrne iz te »votline!« Sami ne preživimo, izgubimo smisel. Zakaj živeti, če do konca življenja ne bo nikogar s komer bi delila veselje, če nihče ne opazi in ne začuti moje bolečine? Zakaj biti nevidna med ljudmi, ko pa me ta prezir vsakič znova zaboli?
Na terapiji imam vedno več primerov mladih, ki ne zmorejo vzpostaviti partnerske veze, ne glede na to, kako močno si jo želijo. Čakajo, da jih bo nekdo imel rad. Mladi, (naj bi bili) polni energije, pa vendar z nepopisno bolečino. Hrepenijo po dotiku, objemu. Ne želijo se več vračati k staršem po bližino (nekateri se niti ne morejo), prijatelji ustvarjajo svoje družine in nekako izgubijo povezanost z družbo, s tem aktivnim svetom, ki se vrti dalje. In ostanejo lupine, mladi, žalostni, prazni posamezniki, ki se bojijo, da so tako zelo napačni, da jih nihče ne more imeti rad.
In na terapiji spoznavam pare, ali pa tudi posameznike, ki
že vrsto let vztrajajo v odnosu. V tistem prvem odnosu, kamor so se že pred
leti zavezali. A pridejo prazni. Imajo vse, kar bi si želeli. Hišo, pse, celo
prijatelje, otroke, ampak nimajo tiste bližine, ki bi jo radi imeli s
partnerjem. In včasih se počutim kot zdravnica, ki krpa krvaveče rane. Ampak
saj tudi vi vidite te obraze, vsak dan, med nami.
Vidite moške, ki se zaradi kritik počutijo tako osamljeni,
da se zatečejo v druge objeme. Ja to so gospodje, ki z njimi pijete pivo. In so
ženske, ki tako zelo pogrešajo razumevanje, da iščejo vaše odobravanje.
Veste, kaj je odrešujoče na skupinah za samopomoč? To, da slišijo, da niso več sami, da to ni samo njihova stiska, ampak da »sosed« doživlja zelo podobne občutke.
Gre za našo kolektivno bolečino, osamljenost. In zakaj jo doživljamo? Prav zaradi tega, ker ne znamo več biti iskreni, ranljivi, ker se bojimo izpostaviti, bojimo se bolečine.
In da bi se zavarovali smo postavili tako visoke zidove, da smo postali malce preveč sami.
by Eva | Nov 4, 2019 | Odnosi, Partnerstvo
Pred
časom me je Robert Goreta povabil k soustvarjanju skupnega članka z zgornjim
naslovom. Prebrala sem si njegovo vsebino, v kateri navaja svoje doživljanje in
sicer, da je tehnologija danes eden izmed večjih uničevalcev odnosov. Ko sem jaz
prebrala Robertovo razlago, se nisem mogla sprijazniti. V meni je odmevalo:
»Neee in neee, ne more biti vedno kriva tehnologija.« Pa ne, da bi bila tako
goreč zagovornik tega tehnološkega napredka, ampak nočem verjeti tej misli, da
je pristen človeški stik lahko nadomestljiv.
Seveda
pa, če tako ostro nastopim proti Robertovi razlagi, potrebujem tudi jaz
nekakšno teoretično ali pa vsaj praktično osnovo, na kateri bom kovala svoje
argumente. Moj prvi argument je, da smo ljudje socialna bitja. Ves čas iščemo
socialne stike, saj samo na ta način preživimo. Čeprav to na prvi pogled lahko
marsikdo zanika, ampak predstavljajte si sebe, ujetega na samotnem otoku za
nekaj let. Živa norišnica. In če tega ne verjamete, si imate možnost ogledati
čudovit film Brodolom, v katerem igra Tom Hanks. In mislim, da četudi bi na tem
otoku Tom imel s seboj telefon in vsakodnevni dostop do FBja, bi vseeno skoval
načrt s katerim bi pobegnil.
Pred
kratkim sem prebrala razlago zakaj imamo ljudje tako velike možgane. Namreč
večina živalskih vrst ima veliko manjše možgane in to je dovolj za preživetje.
Naši možgani pa so namenjeni povezovanju. Možgani se razvijajo s tem, ko
ugotavljamo in predvidevamo kakšna bodo dejanja drugih in kako bodo naša
dejanja vplivala na druge. Za to potrebujemo ogromno možganske moči in posledično
vedno večje možgane. Zanimivo, a ne?
Za
naslednji argument, bi uporabila dejstvo, da se ljudje zaljubljamo. Mogoče bomo
čez nekaj let priča temu, da se je nekdo zaljubil v svojo robot lutko in ne vem
kaj točno bo to pomenilo za nas in v kakšni meri bo takrat tehnologija dejansko
bila moteč faktor pri povezovanju, ampak zaenkrat se ne zaljubljamo v
računalnike, v FB aplikacije, instagram storyje. Še vedno se zaljubljamo v
ljudi, četudi ne poznamo obraza. Zaljubimo se v občutke, ki nam jih prebuja
nekdo, ki nam odpisuje, zaljubimo se v način pogovora, v dejstvo da nas nekdo
posluša in sliši.
Sprejmem
tudi možnost, da ima kdo ob srečanju v realnosti, težave. Ampak še vedno je v
nas želja, da bi se s to ljubljeno osebo lahko povezali, videli, poljubili.
Kako
bi torej jaz upravičila dejstvo, da je danes toliko samskih? Za to so krive
slabe izkušnje iz do-sedanjih odnosov. Smo v času, ko zelo malo ljudi ve, kako
naj bi sploh zgledal prijeten partnerski odnos. Od bolečine bežimo in zato zelo
hitro ocenimo, kakšne vse napake ima oseba, s katero smo se srečali. Čeprav nam
je mogoče nekdo simpatičen, se istočasno zavedamo, kaj vse gre lahko narobe in
kakšne vse »napake« ima ta oseba, zato si sploh ne dovolimo, da bi to osebo
spustili preblizu. Mogoče ste tudi sami že kdaj izrekli kaj podobnega: »Saj je
simpatičen, samo kaj ko je tako daleč stran doma. Itak se ne bi mogla
videvati.« ali pa »Saj je seksi, samo meni itak ni trenutno do resne veze.«
Gre
pravzaprav za »napake«, ki to sploh niso, le mi si jih tako naslikamo v tistem
trenutku, da se ne potrebujemo odločiti, da ne rabimo tvegati, da ne rabimo
čakati na to, ali bo tudi druga oseba sprejela nas ali ne. Ker to lahko boli.
Mnoge
med nami starši niso naučili, kako se soočiti s situacijami, kjer bomo mogoče
prizadeti. Niso nas naučili, kako premagati sram, ko nam ljubljeni/-a zre v
oči. Ne znamo se braniti, zaščititi pred nekom, ki ga imamo radi in ne znamo
biti potrpežljivi. Vsako hrepenenje si želimo utišati takoj. Če to pomeni seks
na prvem zmenku, potem si to pač dovolimo.
Zame,
ki se ukvarjam s psihoterapijo, se tukaj odpira vrsta zanimivih tem. Kakšna je
bila vaša družina, komu ste lahko zaupali, kako sta se razumela vaša starša, na
koga ste se lahko navezali kot otrok in na kakšen način ste se navezali? Kako
rešujete stisko, kadar začutite sram, strah, jezo? Zbežite, se umaknete
konfliktu? Se v odnosih počutite naporne in zato raje vse zadržite zase in v
vsemu ustrežete osebi, ki si jo želite? Ali pa ustrežete, ker bi za nekoga radi
bili dovolj dobri?
In
predvsem bi rekla, da so samski tisti, ki so v družini prejeli najmanj
ljubezni. Za tiste osebe, je to nekaj kar poznajo. Čeprav si vsi želimo
ljubezni, ni nujno, da jo tudi vsi znamo sprejeti. Če smo bili tako zelo
podhranjeni ljubezni, se v nas razvije neutolažljivo hrepenenje. Zato se
večkrat v odraslosti navežemo zelo posesivno do druge osebe. Drugega pa to odbija,
duši. Ali pa smo se že od malega navadili zapirati v svoj svet in smo bežali
pred ljudmi, zato se tudi v odraslosti zelo hitro umaknemo iz odnosa. Pa naj bo
to v svet tehnologije ali pa svet odvisnosti, dela.
Ob
tem me prešine še misel, da kdo pa sploh lahko trdi, da vsi tisti ljudje, ki so
v odnosu, niso v resnici samski? Če še nimate izkušnje s partnersko vezo, naj
vam povem, da se tudi v odnosu včasih počutimo peklensko osamljeni. Če pa ste
svoje že okusili, pa si mogoče prav ob branju tega članka želite, da bi tudi
vas opazili. Da bi nekdo opazil, kako osamljeni ste, kljub odnosu. In čeprav so
bili naši dedki in babice vsi poročeni in v »trajnih« vezah, je kdaj kdo
vprašal njih, če so zares srečni? Če so mogoče tudi oni bili v zakonu 30, 40 ali
pa 50 let samski?
Naši
odnosi so načeti, razvrani, polni bolečine in z zelo malo varnosti, kamor bi se
lahko zatekli po objem, četudi bi kdaj doživeli razočaranje. To je na kratko
to, zakaj je danes toliko samskih.
Kaj pa vi mislite, je danes toliko samskih zaradi tehnologije ali pa je krivo to, da smo bili že tolikokrat prizadeti?
by Eva | Jun 8, 2019 | Odnosi, Partnerstvo
DEJSTVO: Pari, ki imajo odlično spolnost, kjerkoli na svetu, delajo podobne stvari.
In nadaljevanje sledi, da pari, ki nimajo dobre spolnosti, kjerkoli na svetu, ne delajo teh stvari.
Po raziskavah Gottman inštituta in knjige Normal Bar, obstaja 13 stvari, ki jih počnejo pari, ki imajo neverjetno spolno življenje.
- Vsak dan si rečejo »Ljubim te« in to tudi resno mislijo
- Poljubijo se strastno, brez razloga
- Podarjajo si mala presenečenja in romantična darilca
- Vejo, kaj partnerja vzburja in kaj ga odbija
- Si izkazujejo fizično pozornost (dotike, objeme, poljube,..), tudi v javnosti
- So razigrani in si dovolijo zabavo, sproščenost
- Se »muckajo«, crkljajo
- Spolnost jima je prioriteta in ne zadnja stvar na dolgem spisku opravil
- Sta dobra prijatelja
- Sta se sposobna sproščeno pogovarjati o svoji spolnosti
- Imajo tedenske zmenke
- Si privoščijo romantični oddih ali počitnice
- Se zavestno trudita ohranjati pozornost do drugega
Če povzamemo, se obračata k partnerju z ljubeznijo in željo po čustveni in fizični povezanosti.
DEJSTVO: Pari imajo slabo spolnost, kjerkoli na svetu.
Sloan Center je preučeval 30 heteroseksualnih parov, ki so zaposleni in imajo majhne otroke. Raziskovalci so pare opazovali, snemali in z njimi opravili intervju. Opazili so, da večina teh mladih parov:
- Preživijo med tednom zelo malo časa skupaj
- Da on postane zelo osredotočen na službo in ona osredotočena na otroke
- Govorijo predvsem o dolgih seznamih stvari, ki jih je potrebno narediti
- Zdi se, kot da je prioriteta vse drugo prej, kot pa njihov odnos
- Se oddaljijo in živijo vzporedna življenja
- Si ne vzamejo namerno časa en za drugega
Raziskovalec je ocenil, da pari preživijo okoli 35 minut na teden skupaj in se v tem času pogovarjajo večino o opravilih in zadevah, ki so jih čez teden uredili.
Spolnost ni zahtevna znanost in v spolnosti lahko uživa vsak, ki zna spoštovati partnerja in njegove potrebe, si zanj vzame čas in pozornost, krepi prijateljstvo in je zmožen sproščenosti. Če pa se nam pri teh karakteristikah zatakne, pa samo pomeni, da nas naši dosedanji odnosi niso naučili tega. Da v otroštvu nismo črpali teh kvalitet in jih zato tudi težko izkazujemo ali pa prejemamo. Seveda pa nikoli ni prepozno, da na novo zgradimo nekaj lepšega, boljšega.
Povzeto po gottman.com
