Skupaj, ampak sama

Skupaj, ampak sama

Ste že slišali za najnovejšo in najokrutnejšo bolezen? Saj veste o čem govorim, a ne? O osamljenosti. In upam, da se ta trenutek niste nasmejali, ampak zgrozili. Kar nekaj raziskav to potrjuje (kogar zanima bi mu priporočala knjigo z naslovom Osamljenost), ampak kar se mene najbolj dotakne je korelacija, ki jo ima osamljenost z odvisnostjo. In dotakne se me osamljenost, ki jo živimo v partnerskih/družinskih odnosih. Oba partnerja delavna, skrbna, odgovorna, finančno priskrbljena, a v odnosu jima seva praznina in vsako noč ležeta skupaj v posteljo. Skupaj, ampak sama.

Marsikdo bo rekel, da potrebuje samoto, da ga ne moti, če okoli sebe nima ljudi, ampak to je v resnici zelo debela laž. Seveda potrebujemo odklop, potrebujemo tudi kdaj čas zase in mir, v katerem ne skrbimo, ne izpolnjujemo nobenega pričakovanja več. Samo smo, sami s sabo in nam je to dovolj. A prav vsak se vrne iz te »votline!« Sami ne preživimo, izgubimo smisel. Zakaj živeti, če do konca življenja ne bo nikogar s komer bi delila veselje, če nihče ne opazi in ne začuti moje bolečine? Zakaj biti nevidna med ljudmi, ko pa me ta prezir vsakič znova zaboli?

Na terapiji imam vedno več primerov mladih, ki ne zmorejo vzpostaviti partnerske veze, ne glede na to, kako močno si jo želijo. Čakajo, da jih bo nekdo imel rad. Mladi, (naj bi bili) polni energije, pa vendar z nepopisno bolečino. Hrepenijo po dotiku, objemu. Ne želijo se več vračati k staršem po bližino (nekateri se niti ne morejo), prijatelji ustvarjajo svoje družine in nekako izgubijo povezanost z družbo, s tem aktivnim svetom, ki se vrti dalje. In ostanejo lupine, mladi, žalostni, prazni posamezniki, ki se bojijo, da so tako zelo napačni, da jih nihče ne more imeti rad.

In na terapiji spoznavam pare, ali pa tudi posameznike, ki že vrsto let vztrajajo v odnosu. V tistem prvem odnosu, kamor so se že pred leti zavezali. A pridejo prazni. Imajo vse, kar bi si želeli. Hišo, pse, celo prijatelje, otroke, ampak nimajo tiste bližine, ki bi jo radi imeli s partnerjem. In včasih se počutim kot zdravnica, ki krpa krvaveče rane. Ampak saj tudi vi vidite te obraze, vsak dan, med nami.

Vidite moške, ki se zaradi kritik počutijo tako osamljeni, da se zatečejo v druge objeme. Ja to so gospodje, ki z njimi pijete pivo. In so ženske, ki tako zelo pogrešajo razumevanje, da iščejo vaše odobravanje.

Veste, kaj je odrešujoče na skupinah za samopomoč? To, da slišijo, da niso več sami, da to ni samo njihova stiska, ampak da »sosed« doživlja zelo podobne občutke.
Gre za našo kolektivno bolečino, osamljenost. In zakaj jo doživljamo? Prav zaradi tega, ker ne znamo več biti iskreni, ranljivi, ker se bojimo izpostaviti, bojimo se bolečine.

In da bi se zavarovali smo postavili tako visoke zidove, da smo postali malce preveč sami.

Zakaj je danes toliko samskih?

Zakaj je danes toliko samskih?

Pred časom me je Robert Goreta povabil k soustvarjanju skupnega članka z zgornjim naslovom. Prebrala sem si njegovo vsebino, v kateri navaja svoje doživljanje in sicer, da je tehnologija danes eden izmed večjih uničevalcev odnosov. Ko sem jaz prebrala Robertovo razlago, se nisem mogla sprijazniti. V meni je odmevalo: »Neee in neee, ne more biti vedno kriva tehnologija.« Pa ne, da bi bila tako goreč zagovornik tega tehnološkega napredka, ampak nočem verjeti tej misli, da je pristen človeški stik lahko nadomestljiv.

Seveda pa, če tako ostro nastopim proti Robertovi razlagi, potrebujem tudi jaz nekakšno teoretično ali pa vsaj praktično osnovo, na kateri bom kovala svoje argumente. Moj prvi argument je, da smo ljudje socialna bitja. Ves čas iščemo socialne stike, saj samo na ta način preživimo. Čeprav to na prvi pogled lahko marsikdo zanika, ampak predstavljajte si sebe, ujetega na samotnem otoku za nekaj let. Živa norišnica. In če tega ne verjamete, si imate možnost ogledati čudovit film Brodolom, v katerem igra Tom Hanks. In mislim, da četudi bi na tem otoku Tom imel s seboj telefon in vsakodnevni dostop do FBja, bi vseeno skoval načrt s katerim bi pobegnil.

Pred kratkim sem prebrala razlago zakaj imamo ljudje tako velike možgane. Namreč večina živalskih vrst ima veliko manjše možgane in to je dovolj za preživetje. Naši možgani pa so namenjeni povezovanju. Možgani se razvijajo s tem, ko ugotavljamo in predvidevamo kakšna bodo dejanja drugih in kako bodo naša dejanja vplivala na druge. Za to potrebujemo ogromno možganske moči in posledično vedno večje možgane. Zanimivo, a ne?

Za naslednji argument, bi uporabila dejstvo, da se ljudje zaljubljamo. Mogoče bomo čez nekaj let priča temu, da se je nekdo zaljubil v svojo robot lutko in ne vem kaj točno bo to pomenilo za nas in v kakšni meri bo takrat tehnologija dejansko bila moteč faktor pri povezovanju, ampak zaenkrat se ne zaljubljamo v računalnike, v FB aplikacije, instagram storyje. Še vedno se zaljubljamo v ljudi, četudi ne poznamo obraza. Zaljubimo se v občutke, ki nam jih prebuja nekdo, ki nam odpisuje, zaljubimo se v način pogovora, v dejstvo da nas nekdo posluša in sliši.

Sprejmem tudi možnost, da ima kdo ob srečanju v realnosti, težave. Ampak še vedno je v nas želja, da bi se s to ljubljeno osebo lahko povezali, videli, poljubili.

Kako bi torej jaz upravičila dejstvo, da je danes toliko samskih? Za to so krive slabe izkušnje iz do-sedanjih odnosov. Smo v času, ko zelo malo ljudi ve, kako naj bi sploh zgledal prijeten partnerski odnos. Od bolečine bežimo in zato zelo hitro ocenimo, kakšne vse napake ima oseba, s katero smo se srečali. Čeprav nam je mogoče nekdo simpatičen, se istočasno zavedamo, kaj vse gre lahko narobe in kakšne vse »napake« ima ta oseba, zato si sploh ne dovolimo, da bi to osebo spustili preblizu. Mogoče ste tudi sami že kdaj izrekli kaj podobnega: »Saj je simpatičen, samo kaj ko je tako daleč stran doma. Itak se ne bi mogla videvati.« ali pa »Saj je seksi, samo meni itak ni trenutno do resne veze.«

Gre pravzaprav za »napake«, ki to sploh niso, le mi si jih tako naslikamo v tistem trenutku, da se ne potrebujemo odločiti, da ne rabimo tvegati, da ne rabimo čakati na to, ali bo tudi druga oseba sprejela nas ali ne. Ker to lahko boli.

Mnoge med nami starši niso naučili, kako se soočiti s situacijami, kjer bomo mogoče prizadeti. Niso nas naučili, kako premagati sram, ko nam ljubljeni/-a zre v oči. Ne znamo se braniti, zaščititi pred nekom, ki ga imamo radi in ne znamo biti potrpežljivi. Vsako hrepenenje si želimo utišati takoj. Če to pomeni seks na prvem zmenku, potem si to pač dovolimo.

Zame, ki se ukvarjam s psihoterapijo, se tukaj odpira vrsta zanimivih tem. Kakšna je bila vaša družina, komu ste lahko zaupali, kako sta se razumela vaša starša, na koga ste se lahko navezali kot otrok in na kakšen način ste se navezali? Kako rešujete stisko, kadar začutite sram, strah, jezo? Zbežite, se umaknete konfliktu? Se v odnosih počutite naporne in zato raje vse zadržite zase in v vsemu ustrežete osebi, ki si jo želite? Ali pa ustrežete, ker bi za nekoga radi bili dovolj dobri?

In predvsem bi rekla, da so samski tisti, ki so v družini prejeli najmanj ljubezni. Za tiste osebe, je to nekaj kar poznajo. Čeprav si vsi želimo ljubezni, ni nujno, da jo tudi vsi znamo sprejeti. Če smo bili tako zelo podhranjeni ljubezni, se v nas razvije neutolažljivo hrepenenje. Zato se večkrat v odraslosti navežemo zelo posesivno do druge osebe. Drugega pa to odbija, duši. Ali pa smo se že od malega navadili zapirati v svoj svet in smo bežali pred ljudmi, zato se tudi v odraslosti zelo hitro umaknemo iz odnosa. Pa naj bo to v svet tehnologije ali pa svet odvisnosti, dela.

Ob tem me prešine še misel, da kdo pa sploh lahko trdi, da vsi tisti ljudje, ki so v odnosu, niso v resnici samski? Če še nimate izkušnje s partnersko vezo, naj vam povem, da se tudi v odnosu včasih počutimo peklensko osamljeni. Če pa ste svoje že okusili, pa si mogoče prav ob branju tega članka želite, da bi tudi vas opazili. Da bi nekdo opazil, kako osamljeni ste, kljub odnosu. In čeprav so bili naši dedki in babice vsi poročeni in v »trajnih« vezah, je kdaj kdo vprašal njih, če so zares srečni? Če so mogoče tudi oni bili v zakonu 30, 40 ali pa 50 let samski?

Naši odnosi so načeti, razvrani, polni bolečine in z zelo malo varnosti, kamor bi se lahko zatekli po objem, četudi bi kdaj doživeli razočaranje. To je na kratko to, zakaj je danes toliko samskih.

Kaj pa vi mislite, je danes toliko samskih zaradi tehnologije ali pa je krivo to, da smo bili že tolikokrat prizadeti?

Spolnost ni raketna znanost

Spolnost ni raketna znanost

DEJSTVO: Pari, ki imajo odlično spolnost, kjerkoli na svetu, delajo podobne stvari.

In nadaljevanje sledi, da pari, ki nimajo dobre spolnosti, kjerkoli na svetu, ne delajo teh stvari.

Po raziskavah Gottman inštituta in knjige Normal Bar, obstaja 13 stvari, ki jih počnejo pari, ki imajo neverjetno spolno življenje.

  1. Vsak dan si rečejo »Ljubim te« in to tudi resno mislijo
  2. Poljubijo se strastno, brez razloga
  3. Podarjajo si mala presenečenja in romantična darilca
  4. Vejo, kaj partnerja vzburja in kaj ga odbija
  5. Si izkazujejo fizično pozornost (dotike, objeme, poljube,..), tudi v javnosti
  6. So razigrani in si dovolijo zabavo, sproščenost
  7. Se »muckajo«, crkljajo
  8. Spolnost jima je prioriteta in ne zadnja stvar na dolgem spisku opravil
  9. Sta dobra prijatelja
  10. Sta se sposobna sproščeno pogovarjati o svoji spolnosti
  11. Imajo tedenske zmenke
  12. Si privoščijo romantični oddih ali počitnice
  13. Se zavestno trudita ohranjati pozornost do drugega

Če povzamemo, se obračata k partnerju z ljubeznijo in željo po čustveni in fizični povezanosti.

DEJSTVO: Pari imajo slabo spolnost, kjerkoli na svetu.

Sloan Center je preučeval 30 heteroseksualnih parov, ki so zaposleni in imajo majhne otroke. Raziskovalci so pare opazovali, snemali in z njimi opravili intervju. Opazili so, da večina teh mladih parov:

  1. Preživijo med tednom zelo malo časa skupaj
  2. Da on postane zelo osredotočen na službo in ona osredotočena na otroke
  3. Govorijo predvsem o dolgih seznamih stvari, ki jih je potrebno narediti
  4. Zdi se, kot da je prioriteta vse drugo prej, kot pa njihov odnos
  5. Se oddaljijo in živijo vzporedna življenja
  6. Si ne vzamejo namerno časa en za drugega

Raziskovalec je ocenil, da pari preživijo okoli 35 minut na teden skupaj in se v tem času pogovarjajo večino o opravilih in zadevah, ki so jih čez teden uredili.

Spolnost ni zahtevna znanost in v spolnosti lahko uživa vsak, ki zna spoštovati partnerja in njegove potrebe, si zanj vzame čas in pozornost, krepi prijateljstvo in je zmožen sproščenosti. Če pa se nam pri teh karakteristikah zatakne, pa samo pomeni, da nas naši dosedanji odnosi niso naučili tega. Da v otroštvu nismo črpali teh kvalitet in jih zato tudi težko izkazujemo ali pa prejemamo. Seveda pa nikoli ni prepozno, da na novo zgradimo nekaj lepšega, boljšega.

Povzeto po gottman.com

Ta pa vara

TA PA VARA

Živimo v svetu, kjer je zvestoba izredno cenjena, a menim, da redko zaslužena. Namenoma sem izbrala to težko besedo, saj je dober odnos potrebno graditi in si zaslužiti, da odnos traja. Vse preveč pogosto je to, da zahtevamo zvestobo, ne da bi pomislili, kaj smo za to pripravljeni narediti. Hkrati pa ogorčeno in glasno grajamo vse, ki varajo.

Kaj kaže praksa?

Psihoterapevtska praksa kaže strahotno sliko tega, da je varanje pogosto, prepogosto. V družbi, ki hrepeni po zvestobi, je boleča vsaka oblika varanja. Partnerja sta skupaj nekaj zaljubljenih let, nato pa se prične rutina, v kateri se redko še srečamo. Govorim o srečanju, ki je pristno, iskreno, ranljivo in zato prihaja do pogrešanja in hrepenenja po tistem drugem, slajšem, boljšem. Vsaj tako se zdi, dokler tisti drugi še ni naš. In najbolj boleče je to, da ljudje, ki obsojajo varanje, sami padejo v to zanko življenja. V prvih, medenih letih, je odnos še sladek in smo ogorčeni nad vsemi tistimi drugimi, ki prestopajo mejo zakona. Znamo biti pametni, kako so drugi šibki, kako ob pravem partnerju ni nikoli nobenega pogrešanja. Sčasoma pa ugotovimo, da se tudi mi ne znamo več soočiti s svojim pogrešanjem. Življenje nam prinaša zanimive osebe in včasih je potreben samo trenutek, da se oglasi naša notranjost in zahrepenimo po drugi osebi. To so trenutki v življenju, ko presenetimo sami sebi, ker se nam zgodi nekaj, za kar smo verjeli, da se nam ne more zgoditi. Pomembno pa je kaj storimo, ko pride do tega. Boleče je opazovati partnerje, ki se po večih letih skupnega življenja, soočijo na terapiji ali pa mogoče še kanček bolj kruto, je odgovarjati osebam, ki na terapijo pridejo same in sprašujejo, kaj je za njih boljše. Naj ostanejo v tem odnosu ali odidejo? Sprašujejo me, če menim, da je možno, da je ta druga oseba res tako zelo drugačna, da bi se splačalo spustiti vse, kar so si doma zgradili.

Kaj je varanje?

Večina se nas boji varanja, ki pride v obliki nezvestobe. Se pravi, da bi se naš partner na skrivaj dobival še z eno osebo. Tega se bojimo, saj smo se odločili vlagati v točno določen odnos in nihče si ne želi, da bi sčasoma spoznal, da je vlagal v napačen odnos. Bojimo se varanja, hkrati pa se bojimo tudi tega razkritja. Pogosto prevarani čutijo prevaro, še predno jo partner prizna, pa vendar si ne zaupajo, da čutijo prav. Ne želijo verjeti svojim občutkom. Če bi si verjeli, bi morali ukrepati, morali bi se soočiti z grozno bolečino, izdajo, prevaro, vse to s čimer se ne želimo, ne zmoremo, ne znamo soočiti. Redki pa se bojijo varanja v obliki alkoholizma, deloholizma, zasvojenosti z drogo. Zakaj je temu tako? Zato, ker ne vemo, da je tudi to varanje. Vsi iščemo odnos in prevarani smo, ko ugotovimo, da je naš partner raje omamljen kot pa iskren in ranljiv z nami. Prevarani smo, ko po večih letih izvemo, da je naš partner zaigral našo hišo v igralnici. Ja vse to boli, vse to je prevara, v vsakem od teh primerov, je bilo izigrano naše zaupanje!

Kako je prevaranemu?

Ko izvemo, da nas je partner varal, se nam pod vprašaj postavijo vsa naša skupna doživetja. Podvomimo v vse, kar vemo o partnerju, sprašujemo se, s kom smo živeli, kako smo lahko bili tako slepi, kako smo lahko čez noč ostali brez vsega, brez ciljev, brez načrtov za prihodnost, izgubili smo smisel, naše prioritete. Tisto, kar je bilo pomembno še pred pol ure, sedaj ne pomeni nič več. Boli, tako zelo boli, da nas popade jeza, bes, da preziramo partnerja, tako kot je on prezrl nas. Počutimo se ponižano, osramočeno, gnusno, včasih pa celo krivo. Če bi bili boljši, bolj nežni, bolj dostopni, bi mogoče partner ostal zadovoljen ob nas. To ni res, vsak vara zaradi sebe, ker sam ni sposoben svoje stiske rešiti drugače.

Kako je tistemu, ki vara?

Vsi verjamemo, da je tistemu, ki vara zelo lepo in če se zaradi sveže ljubezni odpravlja v nov odnos, se ima verjetno tudi res lepo. Vsaj nekaj časa. Kaj pa kadar nekdo vara, zato ker ne zdrži doma, zato ker je odvisen od spolnosti, zato ker se boji predati bližini? Potem ta oseba zelo trpi. Trpi, ker vsi hrepenimo po tistem enem odnosu, ki nas bo osrečil. Tisti, ki vara pa sam ne zdrži z odnosom, ki si ga je izbral. V tem odnosu pogreša in ne ve, kako bi se soočil s praznino, ki jo čuti v sebi. Tisti, ki vara, ne sme čutiti sramu, intimnosti, predanosti, gnusa, ker če bi to čutil bi ravnal drugače. Grozno imajo oropano življenje, saj jih vodi eno samo hrepenenje, ki ga niti sami ne znajo nadzirati. Kako mučno mora biti, ko izgubimo nadzor nad lastnim telesom in vedenjem? Kako grozno je, ko se soočimo z dejstvom, da smo sami postali to, kar smo najbolj prezirali? Kako grozno mora biti, ko vsi s prstom kažejo na nas in govorijo: »TA PA VARA!«

Zakaj je potrebno tako daleč?

Ne moremo spremeniti sveta, lahko pa spremenimo sebe in s tem vplivamo na spremembe v svetu. To je moje vodilo, ker nas prehitro lahko zavede in začnemo obsojati tistega drugega, ki je nekaj takega storil. Z obtožbami ne bomo zmanjšali groze ali rešili svojega zakona!

Ne bom govorila o družbenih normah in vrednotah, poskušala vam bom osvetliti nekaj ozadij, ki nam zagotovo niso v podporo. Če smo že kot otroci odrasli v družini, v kateri je pomemben samo zunanji izgled in doseganje najvišjih priznanj, bomo verjetno v sebi iskali tisti košček sveta, ki bo samo naš, v katerem bomo lahko izrazili še tisti  manj priden del nas. Če opazujemo odmaknjenost med starši, se bomo tudi sami kot odrasli hitro znašli v odnosu, ki je prazen, rutinski. Če se v življenju ne navadimo zaupati, bomo težko zaupali kot odrasli. Če kot otroci nimamo takšnega odnosa s straši, ki bi nam ponudil zavetje v stiski, potem bomo tudi kot odrasli iskali rešitev za svojo stisko, zunaj partnerskega odnosa. Če nas starši niso naučili spoštovanja, če so nas zlorabljali in niso spoštovali našega telesa, potem je gnus in sram tako domač, da ga ne občutimo, ko se predajamo nekomu samo za avanturo. Zakaj se tako zelo bojimo predati bližini, zakaj ne zaupamo odnosu v polnosti, zakaj se tako težko zares odločimo za eno in samo eno osebo, je zagotovo vzrok v otroštvu ali pa naših kasnejših zlorabah. Definitivno pa je potrebno nekoliko tvegati, ko se odločimo ponovno zaupati neki osebi in pa korak za korakom vsak dan graditi odnos z njo. To je partnerstvo, ki si ga zaslužimo!

Partnerstvo na dopustu

Ljudje smo družabna bitja in hrepenimo po bližini drugega bitja. To hrepenenje nosimo v sebi, to je naša narava. Ne želimo si samo številčne družbe, pač pa kvalitetnih odnosov, osebe na katere se lahko navežemo in bojo v stiski ob nas. Stremimo k partnerstvu, ki bo prineslo v naše življenje vse tisto, kar pogrešamo.  In kaj je lepšega kot z dobro družbo uživati dopust?

Današnji tempo od nas zahteva veliko in mnogi smo obveznosti in odgovornosti, kar pridno sprejeli. Rešuje pa nas misel na to, da bo prišel čas počitka in užitka. Prav v vsakemu posamezniku se poraja želja po pohvali, priznanju, uspehu, počitku in odklopu. To je čas, ki odtehta naš trud, ki ga skozi leto vlagamo v odnose in delo.

A vse prevečkrat se v tem avtomatizmu izgubimo in ne znamo več ločiti naših potreb od želja. Izgubimo realnost, ker se nam zdi prekruta, da bi lahko ohranili svojo motivacijo za delo in ohranjamo nekoliko iluzorne predstave, da prihaja čas, ko se bomo imeli lepše, boljše, ko bomo bogatejši in srečnejši. Definitivno pa je ta čas zelo težko dosegljiv, če zanj ne naredimo ničesar.

Velikokrat srečam ljudi, ki se ne zavedajo razkoraka med tem, kar si želijo in tem, kar za to željo naredijo. Vsi si želimo biti bogatejši, saj je naša prva asociacija to, da si bomo lahko marsikaj privoščili. A če se v to željo nekoliko bolj poglobimo, bomo hitro ugotovili, da bi si marsikaj radi privoščili zato, da bi lahko bolj uživali, bili bolj sproščeni, imeli manj skrbi, hkrati pa se ne zavedamo, da nam bogastvo še ne prinese sposobnosti uživanja in brezskrbnosti. Enako se dogaja v odnosih, kjer si želimo veliko ene pozornosti, hkrati pa nam partnerjeva dejanja še ne prinesejo pomiritve. Včasih se zgodi prav nasprotno. Partner nam posveča pozornost, ki si jo želimo, a v nas se začnejo odvijati strahovi, da si tega ne zaslužimo, da se nam verjetno poizkuša približati, ker nekaj hoče, da to počne samo zato, da bo lahko zvečer spet nekaj več intimnosti, itd. In ne malokrat sem izvedela tudi za pare, ki so si tako zelo želeli dopusta in počitnice sta načrtovala skupaj skozi celo leto. Načrtovala sta kam gresta, kako gresta in kako bosta prihranila denar. To so stvari, ki sta jih spregovorila doma, pozabila pa sta se pogovoriti o tem, kaj si želita na dopustu početi. Ženske si naredimo neko svojo idejo dopusta, ki vključuje ležanje na plaži, stiskanje ob pomolu, večerni objem v viseči mreži, zgodnje prebujanje in sprehod do mesta, medtem ko si je moški predstavljal, kako bo lahko vsako jutro končno prespal, si pregledal vse zamujene novice in filme, vzel si bo čas za njeno telo in njune posteljne užitke. Nista se pogovorila o tem ali bosta na dopustu kuhala skupaj, se bosta pogovarjala, se bosta objemala, se bosta z otroki ukvarjala oba ali pa se bosta izmenjavala. In vse to vpliva na naš dopust, na katerem se večkrat naša pričakovanja razblinijo, z dopusta pa pridemo bolj utrujeni kot pa smo šli.

Seveda se v zgornjem opisu partnerstva in dopusta skriva nekaj stereotipnosti in posploševanja. Ni nujno da se najdete v točno teh opisih, se boste pa mogoče prepoznali v utrujenosti s katero pridete z dopusta ali pa v razočaranjih, ki si sledijo vsako leto, kljub pričakovanju pred dopustom. Vse prevečkrat pa je tudi dopust postal del rutine in vse premalo razmišljamo o tem, kakšen namen sploh ima dopust in kaj si od tega časa želimo.

Če torej vaš dopust le ni takšen kot ga pričakujete je potrebna sprememba!

Začnite najprej pri sebi in svojih pričakovanjih. Razmislite o tem, kaj si sploh želite in kaj je v resnici tisto, kar vas sprosti in v čemer se spočijete. Zakaj ne bi bil dopust poln takih stvari, ki jih radi počnete? Ali vas sprosti slikanje? Zakaj si ne bi na morje vzeli slikarskega platna in barv? Ali pa se odpravili v slikarsko prestolnico? Ali je res nujno, da se vsako leto odpravite na isto mesto, z istim ritmom, z istim izidom? Predvsem pa pri sebi razmislite, če za srečne dni na dopustu res potrebujete platno in če je mogoče dovolj že to, da imate ob sebi osebo, s katero se boste lahko pogovarjali. Poizkusite o vseh teh željah in preteklih izkušnjah spregovoriti tudi s partnerjem. Ne pustita se ujeti običajem, raje ujemita sebe in en drugega. Včasih so dovolj že male spremembe, kot na primer to, da si na dopustu zares vzameta čas za vaju, da se srečata v iskrenosti, v vajinih čutenjih.

Odnosi so namreč tisti, ki nas utrujajo. Če nam je dolgčas, je to čas poln jeze, ki je ne upamo izraziti, če smo jezni, je to čas poln pogrešanja, če smo naveličani vsega, pa je to čas, v katerem čutimo veliko pritiska in pričakovanj, ki jih ne moremo zapolniti. Tako zelo se bojimo sprememb, ker znajo biti naporne, a bolj bi se morali bati tega, da se v rutini izgubijo naše želje in sposobnost, da jim sledimo.

Želim si, da si letos vzamete vsaj kanček časa pred dopustom, da ugotovite, kaj si od dopusta sploh želite in kako si to lahko tudi uresničite. In naj vam to poletje prinese kanček tiste sprostitve, ki jo čakate skozi celo leto.

Prijavi se na e-novičke

Te zanima, kako v svoje življenje privabiti več ljubezni in razumevanja?
Prijavi se na novičke in si preberi.

* Z vpisom e-mail naslova potrjujete prejemanje novičk.

Hvala, prijava je zabeležena.