by Eva | Apr 12, 2019 | Družina
Ob dnevih, ko se uspemo ustaviti in razmisliti o vsem, kar smo že doživeli, se včasih spomnimo tudi tistih stvari, ki jih imamo samo zase. Spomine, ki jih nismo upali izraziti svetu, stvari, ki se jih sramujemo, naše grehe ali pa grehe drugih, ki so se zgodili, ko smo bili prisotni. Verjamemo, da bomo nekatere skrivnosti nosili s seboj za vedno in da bo boljše za nas in naše najbližje, če molčimo.
Razumem, da bi včasih z molkom radi zaščitili sebe ali druge, pa vendar pregovor, ki pravi, da z molkom devetim odgovorimo, ni brezpredmeten. Skrivnosti, ki jih nosimo v sebi, ne razjedajo samo nas, pač pa tudi vse tiste, ki so povezani z nami in nas čutijo. Naši otroci in tudi partnerji, čutijo in vidijo in se zavedajo, da nas nekaj globoko v duši mori; čutijo in vidijo, da so nekatere teme za nas boleče, da se izogibamo nekaterih ljudi in velikokrat se sami tega sploh ne zavedamo. Tisti del naše notranjosti, ki ne živi mirno, terja svoj davek v odnosih, pa če se tega zavedamo ali ne.
Velikokrat smo celo tako močno navajeni živeti s to skrivnostjo, da pozabimo, da živimo z njo. Prepričani smo, da reagiramo s hladnim obrazom in da nikakor ne sporočamo, da tukaj nosimo skrivnosti. Vendar vam povem nekaj, kar si velja zapomniti! Ne glede na to, kako boleče bi bilo razkritje določene skrivnosti, ne more biti tako boleče in škodljivo, kot je lahko uničujoč molk. V resnici ne moremo zamolčati ničesar, ker se s čutenji in nebesedno, prenese še veliko več in če si le dobro prisluhnemo, vemo tudi vse tisto, kar so nam zamolčali naši starši.
Na terapiji se prebujajo senzacije in spomini iz otroških dni. Otroci nismo neumni, samo brez znanja, da bi poimenovali določene stvari. Pa vendar si vse to zapomnimo in poimenujemo vsa ta doživetja na terapiji. Kako odrešujoče je poimenovati nekaj, kar že vse življenje čutimo, pa ne razumemo zakaj. Če si stvari ne zapomnimo mi, si jih zapomni naše telo. Telo odreagira v odnosih, v partnerstvu, v starševstvu. Odrasli otroci se spominjajo stvari, ki so se zgodile, do njihovega tretjega leta starosti, pripovedujejo o zlorabah, ki se jim nikdar niso zgodile, pa vendar so se zgodile. Mogoče ne njim direktno, pač pa njihovim staršem. In medtem ko smo prepričani, da neko temo zelo dobro skrivamo, jo otroci čutijo in začnejo z njo živeti.
Kakšno moč ima skrivnost?
Skrivnost razjeda našo notranjost, ker tisto kar ni izgovorjeno je, kot bi se zarotilo proti nam. Z leti sicer postane ta moč manj opazna, pa vendar se kot BRŠLJAN razraste čez našo notranjost. Otroci, ki nosijo del našega nezavednega sveta, nosijo tudi naše skrivnosti. Poleg tega pa vsakič, ko vprašajo po tej skrivnostni temi, dobijo dvojno sporočilo. To dvojno sporočilo zmede tudi partnerje. Mi jim trdimo nekaj, hkrati pa vpleteni čutijo drugače in gre se za vprašanje zaupanja sebi in nam, ki tajimo. Čutijo pravilno, pa vendar se z leti počutijo neumne, ker verjamejo, da jim ne bi lagali. Posvojeni otroci čutijo, da ne pripadajo; otroci mame, ki je bila spolno zlorabljena, se zapletejo s partnerji, ki imajo podobno izkušnjo; mama in oče sta živela lojalno drug drugemu, le da je oče bil velikokrat na službeni poti, pa vendar ne verjamem v zvestobo v zakonu. Od kje vse te resnice, če pa o njih nismo govorili? Odrastemo s prepričanjem, da svoji notranjosti ne moremo zares zaupati, saj smo se motili ob lastnih starših. Vsaj tako so nas prepričali, ker niso hoteli priznati, da čutimo pravilno, ker so skrivali. Odrastemo z občutkom, da smo neumni, da smo manjvredni, da bi vedeli, da bi bili del tega sveta.
Ja, strinjam se, na tem svetu je toliko bolečih stvari in včasih jih poskušamo olepšati, pa vendar ne moremo in ni prav, da bi ljudem branili izkušnje. Z bolečino rastemo. Lahko smo opora, lahko jokamo z ljudmi, ki jih imamo radi, ampak nikakor jim ne tajimo tega, kar čutijo. Naj naši otroci zrastejo v samozavestne ljudi, ki se lahko zanesejo na svojo intuicijo. Naj se zavedajo izkušenj, s katerimi se bodo sigurno soočili, če so naši otroci. Pripravimo jih na svet tako, da smo iskreni in pristni. Bodimo spoštljivi do partnerja, ki nas čuti in sprašuje. Bolečina ob razkritju, bo naporna, pa vendar nam bo dala možnost, da zrastemo, se borimo odkrito in pošteno. Resnica vaju lahko še bolj poveže ali pa končno razdvoji in prinese občutek olajšanja. Včasih spoznamo, da skrivnosti sploh niso tako grozne, ko jih razkrijemo in da smo se preveč bali. Predvsem pa je moč v množini, ko se povežemo, ko smo ranljivi, ko položimo »karte« na mizo in se oborožimo z resnico in dejstvi.
by Eva | Apr 5, 2019 | Ljubezen, Odnosi
LJUBOSUMJE JE IZRAZ LJUBEZNI
Mogoče se boste nekateri smejali ob tem naslovu, spet drugi pa močno prikimavali. A dejstvo je, da danes radi povemo, da je naš partner ljubosumen, saj se na ta način pohvalimo, da imamo nekoga, ki mu je mar za nas. In to, da nas ima nekdo rad, je tako zelo vredno, da vztrajamo tudi v najtežjih trenutkih.
Odnosi, ki so polni ljubosumja, pravzaprav ne poznajo ljubezni. Ljubezen namreč pomeni svobodo, sprejemanje in ne pričakovanje, da nas bo drugi osrečil. Ljubosumjem namreč poskušamo nadzorovati dejanja drugega, zato da bomo mi ostali na varnem, da se mi ne bomo zlomili, saj smo našo srečo zaupali v roke partnerju. Ljubosumje je pravzaprav zelo velik strah, da bi se zaščitili pred bolečino zapuščenosti, ki smo jo v svojem življenju že predobro spoznali. Žal pa ravno ljubosumnost postane igra v nekaterih odnosih, kruta igra iskanja pozornosti. Punce se rade pohvalijo, da je partner tako zelo ljubosumen in se njegovemu strahu uklonijo tako, da omejijo vse svoje stike z drugimi. Nekateri pa postanejo pravi adrenalinci in vsakič, ko primanjkuje partnerjeve pozornosti, ustvarijo skrivnostno ozračje, s katerim prebudijo strah pri partnerju. Ko bo partner začutil strah, bo ponovno pokazal svoje ljubosumje in mi bomo lahko mirni.
To je naporna igra, poleg napornosti pa je to nespoštljiva igra. Pri partnerju ustvarjamo strah in občutke, ki jih sami ne zmoremo sprejeti. In ne, temu se ne reče ljubezen! Ljubezen ni podajanje strahu, ni ustvarjanje bolečine, zato da bi drugi vedel, kako to boli nas. Ljubezen je spoštovanje in je svobodno izražanje strahu. To pomeni, da se sami soočimo s svojo bolečino in partnerju pogumno priznamo, da čutimo da nam posveča manj pozornosti. S tem ustvarjamo okolje, ki je priložnost za rast obeh, namesto okolja, v katerem preigravamo stare rane in strahove.
Ljubosumnost lahko ustvari tako skrajne pogoje, da se prepiri vrtijo okoli vsakega pogleda, vsakega klica, službenega sestanka. Ljubosumnost vidi in čuti tudi tisto, kar se nikoli ni zgodilo. Partnerji včasih vidijo, da ste bili drugje, kot pa ste mu rekli ali pa slišijo prijateljevo opazko, da ste se vedli neprimerno. Če je strah del njihove vsakdanjosti, se bodo partnerji na podlagi take opazke vrnili domov jezno in prepričani v vašo nezvestobo. Ne bodo pripravljeni na pogovor in na vašo iskrenost, saj so prepričani, da ne smejo zaupati, da so naivni in da se boste itak zlagali o svojih aktivnostih. Ljubosumnost vodi v kontrolo in preživljanje skupnega časa. Ne zato, ker bi si tega časa tako zelo želeli, ampak saj je partner samo tako lahko pomirjen, da mu boste zares ostali povsem zvesti. Takšno življenje ni funkcionalno, saj ne moreta vsakega dneva preživeti skupaj vsako minuto. Postane zadušljivo in začnete iskati načine, kako bi pobegnili iz tega odnosa. Vse krive obtožbe postanejo mamljive in ob prvi priložnosti, ko ste sami, vas resnično lahko zamika prevara. S tem bi opravičili vse tiste nesmiselne krege, v katerih ste krivi prevare, četudi je niste zagrešili.
Seveda je ljubosumnost lahko tudi manj izrazita in ni vedno tako agresivna, kot je to opisano zgoraj. A ne glede na intenziteto, govori ljubosumnost o strahu pred izgubo. Največkrat se ljubosumje pojavi pri tistih, ki so že kot otroci doživljali veliko občutkov zavrženosti. Tako so se navadili na dejstvo, da se odnos lahko prekine vsakič, ko nekoliko spustijo kontrolo. Izgube so boleče in jih ne moremo nadzirati ne kot otroci, ne kot odrasli. A izgube so del življenja in z njimi se moramo naučiti soočati odgovorno. Potrebujemo zavedanje zakaj smo skupaj z nekom in katera vsa občutja nam partner prebuja. Občutja se nam pravzaprav ves čas ponavljajo skozi različne situacije, saj jih sami poustvarjamo, ne da bi se tega zavedali. Tistega kar sami pri sebi ne znamo pomiriti, sprejeti ali razumeti, pričakujemo od partnerja. A narava naših odnosov je, da si izbiramo ljudi, ki prav tako ne znajo pomiriti tega pri sebi. Tako ustvarjamo vrtince prepirov, čeprav v resnici oba partnerja kličeta po umiritvi in drugačni izkušnji, po izkušnji, ki bi bila manj boleča kot pa vse do sedaj. Zato je pomembno, da se naučimo sodelovati. Samo s tem, ko iskreno priznamo kar čutimo, omogočimo partnerju, da naredi nekaj drugače kot pa smo navajeni. Če mi ravnamo drugače, lahko dobimo drugačne rezultate, a zahtevajo drugačna ravnanja veliko mero poguma.
Izgubiti ne moremo nečesa kar ni naše in druga oseba ni nikoli naša. Lahko je ob nas, ker se je tako odločila in ne zato, ker jo mi tako dobro nadziramo. Ljubezen pomeni svobodo, da sem lahko jaz ob tebi najboljša ženska, ker sem se tako odločila in da si ti ob meni lahko najboljši moški, ker si tega želiš. Ali kot je rekel Bucay: » Dokler puščam vrata odprta, bom vedel, da si tu, ker hočeš biti, kajti če bi hotel oditi, bi že šel.«
by Eva | Mar 29, 2019 | Odnosi, Partnerstvo
TA PA VARA
Živimo v svetu, kjer je zvestoba izredno cenjena, a menim, da redko zaslužena. Namenoma sem izbrala to težko besedo, saj je dober odnos potrebno graditi in si zaslužiti, da odnos traja. Vse preveč pogosto je to, da zahtevamo zvestobo, ne da bi pomislili, kaj smo za to pripravljeni narediti. Hkrati pa ogorčeno in glasno grajamo vse, ki varajo.
Kaj kaže praksa?
Psihoterapevtska praksa kaže strahotno sliko tega, da je varanje pogosto, prepogosto. V družbi, ki hrepeni po zvestobi, je boleča vsaka oblika varanja. Partnerja sta skupaj nekaj zaljubljenih let, nato pa se prične rutina, v kateri se redko še srečamo. Govorim o srečanju, ki je pristno, iskreno, ranljivo in zato prihaja do pogrešanja in hrepenenja po tistem drugem, slajšem, boljšem. Vsaj tako se zdi, dokler tisti drugi še ni naš. In najbolj boleče je to, da ljudje, ki obsojajo varanje, sami padejo v to zanko življenja. V prvih, medenih letih, je odnos še sladek in smo ogorčeni nad vsemi tistimi drugimi, ki prestopajo mejo zakona. Znamo biti pametni, kako so drugi šibki, kako ob pravem partnerju ni nikoli nobenega pogrešanja. Sčasoma pa ugotovimo, da se tudi mi ne znamo več soočiti s svojim pogrešanjem. Življenje nam prinaša zanimive osebe in včasih je potreben samo trenutek, da se oglasi naša notranjost in zahrepenimo po drugi osebi. To so trenutki v življenju, ko presenetimo sami sebi, ker se nam zgodi nekaj, za kar smo verjeli, da se nam ne more zgoditi. Pomembno pa je kaj storimo, ko pride do tega. Boleče je opazovati partnerje, ki se po večih letih skupnega življenja, soočijo na terapiji ali pa mogoče še kanček bolj kruto, je odgovarjati osebam, ki na terapijo pridejo same in sprašujejo, kaj je za njih boljše. Naj ostanejo v tem odnosu ali odidejo? Sprašujejo me, če menim, da je možno, da je ta druga oseba res tako zelo drugačna, da bi se splačalo spustiti vse, kar so si doma zgradili.
Kaj je varanje?
Večina se nas boji varanja, ki pride v obliki nezvestobe. Se pravi, da bi se naš partner na skrivaj dobival še z eno osebo. Tega se bojimo, saj smo se odločili vlagati v točno določen odnos in nihče si ne želi, da bi sčasoma spoznal, da je vlagal v napačen odnos. Bojimo se varanja, hkrati pa se bojimo tudi tega razkritja. Pogosto prevarani čutijo prevaro, še predno jo partner prizna, pa vendar si ne zaupajo, da čutijo prav. Ne želijo verjeti svojim občutkom. Če bi si verjeli, bi morali ukrepati, morali bi se soočiti z grozno bolečino, izdajo, prevaro, vse to s čimer se ne želimo, ne zmoremo, ne znamo soočiti. Redki pa se bojijo varanja v obliki alkoholizma, deloholizma, zasvojenosti z drogo. Zakaj je temu tako? Zato, ker ne vemo, da je tudi to varanje. Vsi iščemo odnos in prevarani smo, ko ugotovimo, da je naš partner raje omamljen kot pa iskren in ranljiv z nami. Prevarani smo, ko po večih letih izvemo, da je naš partner zaigral našo hišo v igralnici. Ja vse to boli, vse to je prevara, v vsakem od teh primerov, je bilo izigrano naše zaupanje!
Kako je prevaranemu?
Ko izvemo, da nas je partner varal, se nam pod vprašaj postavijo vsa naša skupna doživetja. Podvomimo v vse, kar vemo o partnerju, sprašujemo se, s kom smo živeli, kako smo lahko bili tako slepi, kako smo lahko čez noč ostali brez vsega, brez ciljev, brez načrtov za prihodnost, izgubili smo smisel, naše prioritete. Tisto, kar je bilo pomembno še pred pol ure, sedaj ne pomeni nič več. Boli, tako zelo boli, da nas popade jeza, bes, da preziramo partnerja, tako kot je on prezrl nas. Počutimo se ponižano, osramočeno, gnusno, včasih pa celo krivo. Če bi bili boljši, bolj nežni, bolj dostopni, bi mogoče partner ostal zadovoljen ob nas. To ni res, vsak vara zaradi sebe, ker sam ni sposoben svoje stiske rešiti drugače.
Kako je tistemu, ki vara?
Vsi verjamemo, da je tistemu, ki vara zelo lepo in če se zaradi sveže ljubezni odpravlja v nov odnos, se ima verjetno tudi res lepo. Vsaj nekaj časa. Kaj pa kadar nekdo vara, zato ker ne zdrži doma, zato ker je odvisen od spolnosti, zato ker se boji predati bližini? Potem ta oseba zelo trpi. Trpi, ker vsi hrepenimo po tistem enem odnosu, ki nas bo osrečil. Tisti, ki vara pa sam ne zdrži z odnosom, ki si ga je izbral. V tem odnosu pogreša in ne ve, kako bi se soočil s praznino, ki jo čuti v sebi. Tisti, ki vara, ne sme čutiti sramu, intimnosti, predanosti, gnusa, ker če bi to čutil bi ravnal drugače. Grozno imajo oropano življenje, saj jih vodi eno samo hrepenenje, ki ga niti sami ne znajo nadzirati. Kako mučno mora biti, ko izgubimo nadzor nad lastnim telesom in vedenjem? Kako grozno je, ko se soočimo z dejstvom, da smo sami postali to, kar smo najbolj prezirali? Kako grozno mora biti, ko vsi s prstom kažejo na nas in govorijo: »TA PA VARA!«
Zakaj je potrebno tako daleč?
Ne moremo spremeniti sveta, lahko pa spremenimo sebe in s tem vplivamo na spremembe v svetu. To je moje vodilo, ker nas prehitro lahko zavede in začnemo obsojati tistega drugega, ki je nekaj takega storil. Z obtožbami ne bomo zmanjšali groze ali rešili svojega zakona!
Ne bom govorila o družbenih normah in vrednotah, poskušala vam bom osvetliti nekaj ozadij, ki nam zagotovo niso v podporo. Če smo že kot otroci odrasli v družini, v kateri je pomemben samo zunanji izgled in doseganje najvišjih priznanj, bomo verjetno v sebi iskali tisti košček sveta, ki bo samo naš, v katerem bomo lahko izrazili še tisti manj priden del nas. Če opazujemo odmaknjenost med starši, se bomo tudi sami kot odrasli hitro znašli v odnosu, ki je prazen, rutinski. Če se v življenju ne navadimo zaupati, bomo težko zaupali kot odrasli. Če kot otroci nimamo takšnega odnosa s straši, ki bi nam ponudil zavetje v stiski, potem bomo tudi kot odrasli iskali rešitev za svojo stisko, zunaj partnerskega odnosa. Če nas starši niso naučili spoštovanja, če so nas zlorabljali in niso spoštovali našega telesa, potem je gnus in sram tako domač, da ga ne občutimo, ko se predajamo nekomu samo za avanturo. Zakaj se tako zelo bojimo predati bližini, zakaj ne zaupamo odnosu v polnosti, zakaj se tako težko zares odločimo za eno in samo eno osebo, je zagotovo vzrok v otroštvu ali pa naših kasnejših zlorabah. Definitivno pa je potrebno nekoliko tvegati, ko se odločimo ponovno zaupati neki osebi in pa korak za korakom vsak dan graditi odnos z njo. To je partnerstvo, ki si ga zaslužimo!
by Eva | Mar 22, 2019 | Partnerstvo
Ljudje smo družabna bitja in hrepenimo po bližini drugega bitja. To hrepenenje nosimo v sebi, to je naša narava. Ne želimo si samo številčne družbe, pač pa kvalitetnih odnosov, osebe na katere se lahko navežemo in bojo v stiski ob nas. Stremimo k partnerstvu, ki bo prineslo v naše življenje vse tisto, kar pogrešamo. In kaj je lepšega kot z dobro družbo uživati dopust?
Današnji tempo od nas zahteva veliko in mnogi smo obveznosti in odgovornosti, kar pridno sprejeli. Rešuje pa nas misel na to, da bo prišel čas počitka in užitka. Prav v vsakemu posamezniku se poraja želja po pohvali, priznanju, uspehu, počitku in odklopu. To je čas, ki odtehta naš trud, ki ga skozi leto vlagamo v odnose in delo.
A vse prevečkrat se v tem avtomatizmu izgubimo in ne znamo več ločiti naših potreb od želja. Izgubimo realnost, ker se nam zdi prekruta, da bi lahko ohranili svojo motivacijo za delo in ohranjamo nekoliko iluzorne predstave, da prihaja čas, ko se bomo imeli lepše, boljše, ko bomo bogatejši in srečnejši. Definitivno pa je ta čas zelo težko dosegljiv, če zanj ne naredimo ničesar.
Velikokrat srečam ljudi, ki se ne zavedajo razkoraka med tem, kar si želijo in tem, kar za to željo naredijo. Vsi si želimo biti bogatejši, saj je naša prva asociacija to, da si bomo lahko marsikaj privoščili. A če se v to željo nekoliko bolj poglobimo, bomo hitro ugotovili, da bi si marsikaj radi privoščili zato, da bi lahko bolj uživali, bili bolj sproščeni, imeli manj skrbi, hkrati pa se ne zavedamo, da nam bogastvo še ne prinese sposobnosti uživanja in brezskrbnosti. Enako se dogaja v odnosih, kjer si želimo veliko ene pozornosti, hkrati pa nam partnerjeva dejanja še ne prinesejo pomiritve. Včasih se zgodi prav nasprotno. Partner nam posveča pozornost, ki si jo želimo, a v nas se začnejo odvijati strahovi, da si tega ne zaslužimo, da se nam verjetno poizkuša približati, ker nekaj hoče, da to počne samo zato, da bo lahko zvečer spet nekaj več intimnosti, itd. In ne malokrat sem izvedela tudi za pare, ki so si tako zelo želeli dopusta in počitnice sta načrtovala skupaj skozi celo leto. Načrtovala sta kam gresta, kako gresta in kako bosta prihranila denar. To so stvari, ki sta jih spregovorila doma, pozabila pa sta se pogovoriti o tem, kaj si želita na dopustu početi. Ženske si naredimo neko svojo idejo dopusta, ki vključuje ležanje na plaži, stiskanje ob pomolu, večerni objem v viseči mreži, zgodnje prebujanje in sprehod do mesta, medtem ko si je moški predstavljal, kako bo lahko vsako jutro končno prespal, si pregledal vse zamujene novice in filme, vzel si bo čas za njeno telo in njune posteljne užitke. Nista se pogovorila o tem ali bosta na dopustu kuhala skupaj, se bosta pogovarjala, se bosta objemala, se bosta z otroki ukvarjala oba ali pa se bosta izmenjavala. In vse to vpliva na naš dopust, na katerem se večkrat naša pričakovanja razblinijo, z dopusta pa pridemo bolj utrujeni kot pa smo šli.
Seveda se v zgornjem opisu partnerstva in dopusta skriva nekaj stereotipnosti in posploševanja. Ni nujno da se najdete v točno teh opisih, se boste pa mogoče prepoznali v utrujenosti s katero pridete z dopusta ali pa v razočaranjih, ki si sledijo vsako leto, kljub pričakovanju pred dopustom. Vse prevečkrat pa je tudi dopust postal del rutine in vse premalo razmišljamo o tem, kakšen namen sploh ima dopust in kaj si od tega časa želimo.
Če torej vaš dopust le ni takšen kot ga pričakujete je potrebna sprememba!
Začnite najprej pri sebi in svojih pričakovanjih. Razmislite o tem, kaj si sploh želite in kaj je v resnici tisto, kar vas sprosti in v čemer se spočijete. Zakaj ne bi bil dopust poln takih stvari, ki jih radi počnete? Ali vas sprosti slikanje? Zakaj si ne bi na morje vzeli slikarskega platna in barv? Ali pa se odpravili v slikarsko prestolnico? Ali je res nujno, da se vsako leto odpravite na isto mesto, z istim ritmom, z istim izidom? Predvsem pa pri sebi razmislite, če za srečne dni na dopustu res potrebujete platno in če je mogoče dovolj že to, da imate ob sebi osebo, s katero se boste lahko pogovarjali. Poizkusite o vseh teh željah in preteklih izkušnjah spregovoriti tudi s partnerjem. Ne pustita se ujeti običajem, raje ujemita sebe in en drugega. Včasih so dovolj že male spremembe, kot na primer to, da si na dopustu zares vzameta čas za vaju, da se srečata v iskrenosti, v vajinih čutenjih.
Odnosi so namreč tisti, ki nas utrujajo. Če nam je dolgčas, je to čas poln jeze, ki je ne upamo izraziti, če smo jezni, je to čas poln pogrešanja, če smo naveličani vsega, pa je to čas, v katerem čutimo veliko pritiska in pričakovanj, ki jih ne moremo zapolniti. Tako zelo se bojimo sprememb, ker znajo biti naporne, a bolj bi se morali bati tega, da se v rutini izgubijo naše želje in sposobnost, da jim sledimo.
Želim si, da si letos vzamete vsaj kanček časa pred dopustom, da ugotovite, kaj si od dopusta sploh želite in kako si to lahko tudi uresničite. In naj vam to poletje prinese kanček tiste sprostitve, ki jo čakate skozi celo leto.
by Eva | Mar 15, 2019 | Čustva, Odnosi
Razmerja so naša obljubljena dežela in z ljubeznijo radi povezujemo lepe občutke, veselje, nežnost. Pričakujemo pravljico in odrešenje, kljub temu da smo v razmerjih že večkrat trpeli. A kljub težkim preizkušnjam v partnerstvu, se še vedno radi pogovarjamo o veri v lepo, v večnost ljubezni.
Ljubezen je pravzaprav univerzalna sila, ki presega odnos partnerstva, a žal so nas o ljubezni le malo učili. Še manj smo se v življenju učili o pomenu drugih čustev in zato si večkrat tudi občutka strahu ne upamo priznati, čeprav je skoraj sestavni del vsakega razmerja.
Strah, pred katerim si zatiskamo oči, postaja vse močnejši in narekuje naše delovanje, naše samsko ali pa partnersko življenje. Če si ne želim priznati, da me je strah jutra, se bom potrudila, da bom vsako jutro prespala ali pa si organizirala jutranje življenje z zagrnjenimi zavesami. Ampak ali to pomeni, da jutro ne obstaja? Ne! Jutro še vedno je, samo jaz se bojim soočiti z njim. Podobno se nam dogaja v razmerjih.
Na začetku naše romance smo preplavljeni z zaljubljenostjo. Naši hormoni divjajo in nam svet obarvajo drugače. Stvari vidimo lepše, boljše, a vseeno doma v strahu čakamo, če nas bo oseba poklicala, če nam bo odpisala, če bo sprejela naše povabilo. Strah nas je, če bomo za to osebo dovolj dobri, če se bo odločila za nas, strah nas je, da ji pomenimo manj, kot ona pomeni nam. A vsem tem občutkom, le redko rečemo strah, saj o strahu le redko kdo govori. Skrivnost, ki torej ostaja skrita, pa je ta, da nam stvari, ki si jih upamo priznati, dajejo moč in nadzor nad lastnim življenjem. Če si ob partnerju upam spregovoriti o strahu, o tem da nisem dovolj dobra ali o strahu da bi bila zapuščena, se bo moj strah zmanjšal. Če me bo partner o tem strahu poslušal, razumel in mi še dal kakšen stavek v zameno, pa bo moj strah lahko povsem izginil.
Strah ni nekaj pred čemer bi morali bežati, ampak nekaj kar moramo sprejeti. Čustva so del našega življenja in tako nas tudi strah opominja na stvari, s katerimi se moramo soočiti. Strah govori o naših preteklih izkušnjah, o tem kar smo se naučili, da lahko boli, da nas lahko prizadene. To je vodilo za nas in za pogovor s partnerjem. Ko partnerju očitamo, kaj vse si želimo, da bi delal drugače, mu pravzaprav želimo povedati, da nas je strah, da mu zaradi tega in tega vedenja ne pomenimo dovolj ali pa da nas bo izdal. Izkušnje so nas naučile kaj boli, ampak če o strahu ne govorimo, samo postanemo napadalni, ko se bojimo. V jezi in napadu pa se hitro ranimo in odrinemo partnerja od sebe. Strah je lahko priložnost za ranljivost in za zbližanje, namesto za prepir, a je potrebno o strahu zrelo spregovoriti. V tem primeru bi rekli: »Poglej v preteklosti me je to prizadelo, zato me zanima, če je tvoja namera tudi taka ali pa me je samo strah, zaradi preteklih izkušenj?« S tem damo veljavo sebi in svojim občutkom, ki jih nismo pripravljeni zanikati, hkrati pa partnerju povemo kaj čutimo in mu ponudimo priložnost, da se nam približa, nas začuti in da nam pokaže drugačno izkušnjo, kot smo jo imeli do sedaj. Odpre se priložnost, da se s partnerjem zbližamo in pridobimo kanček več intimnosti, ki bo bogatila naše življenje.
Če vam zaupam še nekoliko drugačen pogled na strah. Narejenih je veliko raziskav, kako strah vpliva na naše življenje in kako prav na podlagi strahu, uničujemo sami sebe. Namreč tistega, kar se bojimo, se tako zelo želimo ubraniti, da imamo to ves čas nekje v podzavesti in ostaja v našem nezavednem fokusu. S tem si te stvari prav prikličemo v naše življenje ali pa si jih ustvarimo sami. Strah namreč zoža naš pogled in usmeri v stvari, ki se jih bojimo. Da ne gre za neko veliko znanost pač pa za naše vsakdanje odnose, vam ponudim še en primer. Ko se bojite, da bi vas partner prevaral, boste ves čas na preži za njegovimi dejanji. Včasih boste sumničavo povpraševali kdo so te ljudje, s katerimi se je pogovarjal ali pa boste skrivnostno preverjali če vam partner govori resnico. V takih primerih hitro pride do prepira ali več njih. Kar je najhujše je to, da ustvarjate napetost v partnerstvu, ki vam lahko uniči razmerje, ne glede na to ali je bila kakšna prevara ali ne. Najhujše je torej dejstvo, da je razmerje uničil strah, ne pa dejanska prevara.
Kar vam torej polagam na srce, je to, da se ne bojite strahu J Soočite se z njim in ga spoznajte. Strah je vaš prijatelj, ker vas opominja na stvari, ki so vas bolele, hkrati pa vam daje priložnost, da z zavedanjem pridobite tudi nove izkušnje v vašem življenju.
