by Eva | Jan 25, 2019 | Rast
Morelli v svoji knjigi trdi, da nismo rojeni za trpljenje in hkrati nas opozarja, da bolj kot se oddaljimo od svojega bistva, bolj smo lahko veseli psihične bolečine. Ta bolečina je namreč edino, kar nas lahko zaustavi na begu pred našim bistvom. In naj dodam, da psihična bolečina zagotovo vpliva na naše telo, na odnose, naše zdravje, uspešnost, naše rezultate in tudi naše potrebe. Pa vi, ste navajeni pred stresom bežati?
Ne moremo se izogniti temu, da se nas skrbi ne bi dotaknile, lahko pa poskrbimo za način, s katerim se bomo na skrbi odzvali. Pred stresom se ne da ubežati, a nam to niti ni potrebno. Stres je namreč nujen, saj ohranja naš občutek, da smo živi in nam pomaga, da se premaknemo z mesta, da napredujemo. To je slišati nekoliko drugače, kot pa ste vajeni, kajne? Da je stres vedno slab, je ravno takšen mit, kot je ta, da imajo limone največ vitamina C. Gre za propagande tistih podjetij, ki imajo od takšnih mitov koristi. Premalo je zaslužka od tega, da vam povemo, da ste povsem zdravi, da vam povemo, da je stres lahko koristen in da si lahko zaupate. Ljudje potrebujemo odnose, v katerih bomo dobili potrditev in občutek, da smo varni, da smo na pravi poti. Predvsem potrebujemo pomiritev!
Kaj je stres?
Stres je pravzaprav odziv organizma na naše dojemanje okoliščin. Vsak dan lahko opravljamo isto delo, a če bomo dobili občutek, da se nikoli ne spočijemo, da imamo še vedno preslabe rezultate, da nismo dovolj uspešni, bomo to isto delo začeli dojemati kot stresno. Delo se torej ni spremenilo, spremenili so se naši občutki. Stres ne govori o tem, če nam je delo všeč ali ne, ampak koliko pomiritve dobi naše telo po teh aktivnostih.
Včasih pomiritev prinese pohvala ali pa povišica in brez da bi zmanjšali obseg našega dela, se zmanjša občutek stresa. Spet drugič pa nam povišica lahko da občutek večje izpostavljenosti in s tem, se zveča občutek stresa, pri enaki količini dela. Telo nas nikoli ne izda. V glavi že imamo načrte in ideje o tem, kaj vse še lahko dosežemo, a če pri tem ne poslušamo sebe, se kaj hitro lahko prikradejo neprijetne posledice.
Zakaj bi torej stres bil dober?
Na stres smo začeli gledati, kot na nekaj slabega in pozabljamo, da je stres del našega vsakdana. Stres se pojavi tudi takrat, ko smo navdušeni, ko začutimo pospešen utrip in se spremeni naša hormonska slika. Na prvi zmenek se odpravimo z veseljem, a seveda je to za nas stresno, saj bi se radi čimbolj izkazali; začnemo s hobijem, ki se ga veselimo, a vseeno ne moremo zaspati, ker smo tako zelo neučakani; dosežemo kvalifikacijo na državnem prvenstvu, a pred nami je še en nastop, kjer se moramo izkazati. Točno ta stres nas ohranja žive in vitalne. Ta stres nas sili k temu, da se soočamo z novimi izzivi in s tem napredujemo.
A naj vas ne zavedem prehitro, saj je tudi pozitivnega stresa lahko preveč. Na stres se odzivamo telesno in dolgotrajna izpostavljenost povečanemu pritisku, spremenjeni hormonski sliki, doživljanju navdušenja, nepredvidljivosti, lahko vodi do izčrpanosti in hujših bolezenskih stanj. To stanje imenujemo kronični stres, posledice pa se kažejo v motnjah spanja, konstantno povišanemu pritisku ali bitju srca pritisku pred spanjem, v težavah s koncentracijo in spominom, pomanjkanju energije, žalosti, živčnosti, hitrejši vzdražljivosti, v spremembah apetita.
Psihoterapija kljub celostnemu pogledu na osebnost, zgornje znake razume le kot simptom nečesa globljega. Zato pri terapevtu ne boste dobili predpisanih zdravil, jedilnika ali pa urnika aktivnosti, pač pa nov pogled na situacijo, ki vas spravlja v stres, nov pogled na delo, ki vas odvrača od vašega jedra.
Stres in odnosi
Odnosi so vedno izvor stresa in naše največje pomiritve. Življenja brez odnosov ni. Vpeti smo v odnose doma, v službi, na raznih aktivnostih in brez družbe, stvari ne bi imele take veljave, kot jo imajo sedaj. Obvladovanja stresnih situacij, se naučimo že doma, v svoji primarni družini. Če stres razumemo kot strah pred tem, če se bomo izkazali, če bomo dovolj dobri, če bomo še sprejeti in dovolj dobri, potem lahko spregovorimo tudi o tem, kako so nas sprejeli naši starši. Kaj vse smo morali narediti, da smo na njih naredili vtis? Kaj vse so naše mame naredile, zato da so jih sosede sprejele? Kaj vse so naši očetje naredili, zato da so si ohranili svoj status v družbi? In kaj je družina postavljala na prvo mesto, naše osebno jedro in čustveno doživljanje ali pa odzive sosedov, njihove kritike in družbena mnenja? Ali pa če se spomnite, pod kakšnim stresom ste bili, ko je bilo potrebno očetu povedati za vašo slabo oceno v šoli?
Partnerstvo in stres
Že res, da tudi partnerstvo izbiramo na podlagi naših zgodnjih izkušenj, pa vendar imamo kar nekaj možnosti, da v odraslosti preoblikujemo nekatere vzorce. Dokazano je, da nas kvalitetni odnosi ohranjajo bolj srečne in zdrave, zato je tudi pri doživljanju stresa, partnerstvo izredno pomembno. Ko smo pod stresom, je naša sposobnost, da sami sebe umirimo, manjša. Takrat je partner, ki zmore ob nas ostati stabilen, glavni vir varnosti in umiritve. Partnerstvo, ki zna ohranjati čustveno povezanost, ki nam daje občutek, da sva midva proti svetu, pravo orodje za boj proti stresu. Partnerstvo, ki je odtujeno, ki je brez čustvene povezanosti, pa nas lahko še bolj porine v prepad. Poglablja le občutek izgubljenosti, nepredvidljivosti in kot da izgubljamo kontrolo nad lastnim življenjem.
Spolnost
Spolnost je področje življenja, ki je zelo odvisno od tega, kako blizu smo svojemu bistvu. Lahko gre za spolni akt kot aktivnost v partnerstvu ali pa gre za duhovno, psihično, fizično razsežnost, s pomočjo katere se polnimo z energijo in pridemo nazaj da svojega bistva. Spolnost, ki nam vrača zdravilno energijo, je spolnost, v kateri se lahko v celoti predamo. Partnerstvo, v katerem nismo omejeni s strahom in sramom, je podlaga za sproščeno spolnost. Zato je pomembno upoštevati tudi dejstvo, da stres, ki vpliva na partnerstvo, vpliva tudi na naše doživljanje spolnosti. Kaj se dogaja z našim telesom, ki zablokira pod težo stresa? Ali je to telo še zmožno erekcije, osredotočenosti in sproščenosti? Ali lahko naše izčrpano telo zaktiviramo do te mere, da si spolnosti še želimo? Mnogi začnejo doživljati upad spolne sle in želje po fizičnem zbližanju.
Efekt domine
Stres je lahko začaran krog brez dna, v katerem neumorno iščemo vsaj začasni umik. Tempo življenja pa se ne ravna po naših zmožnostih, zato velikokrat ni moč najti niti začasnega umika. Stres vpliva na vsa področja našega življenja in ko se dotakne tistega področja, ki nam je najdražji, se poznajo posledice tudi na naši samozavesti. Kako biti dobra mama, ko pa smo izgubili občutek samozaupanja, kako biti dober partner, ko pa si izgubil tla pod nogami, kako biti dober v spolnosti, ko pa se ne moreš sprostiti in kako biti kjerkoli še dober, ko pa se je v nas naselil občutek, da smo nekje izgubili svojo vrednost? Zdi se, da za preživetje danes ni pomembno, kako blizu smo svojemu bistvu, pač pa kako učinkoviti smo in kakšne rezultate smo sposobni ustvariti. A to je le občutek! Ko v sebi spet najdemo svoje bistvo, postanemo osredotočeni, se umiri tudi vse okoli nas. Na novo se osmislijo stvari, spoznamo kaj je v resnici pomembno in kakšna je pravzaprav naša vrednost, ko se vrednost meri le po tem, da smo »samo« ljudje.
by Eva | Avg 1, 2018 | Odnosi
Sem iskalka življenjske modrosti in zato si skrbno pustim, da name vplivajo odnosi. Me izobražujejo, dopolnjujejo, kalijo, bogatijo in presenečajo. Učim se o tem, česar nočem videti in kje vse so moje rane. Velikokrat se ravno na podlagi tega odločam, kam bo moje življenje zavilo. Saj vem, da tudi vi poznate to.
Ena izmed mojih ran je ta, da ne maram pritiska, saj se pod pritiskom hitro počutim neumno. Takrat mi odpovejo vse moje sposobnosti, ker ne zaupam vase. Zato sem se odločila iti po samostojni poklicni poti, da sem lahko sam svoj šef. Nikoli nisem bila slaba delavka – ravno nasprotno. Vendar pa se nikoli nisem počutila dovolj dobro, nikoli nisem bila zares ponosna nase. To je moja rana, ki se je zavedam. Ti aspekti so močno povezani tudi z očetovstvom. Nisem imela očeta, ki bi mi s ponosom pomagal v svet. Čeprav se vseh teh stvari zavedam, sem dovolila, da je moja rana usmerjala mojo poklicno pot. Verjela sem, da je zavedanje teh ran tisto, kar nam da svobodo.
Včasih nam to zavedanje ne pripelje svobode, temveč samo pomaga poiskati bližnjice, ki jih naše nezavedno oceni kot manj tvegane.
Danes sem se zbudila v jutro, ko me je presenetila grozljiva novica.
Novica je povezana z nečim, kar se mi je zgodilo nekaj časa nazaj. Pred kakšnim mesecem sem izvedela, da je bila resnica, ki sem ji verjela od rojstva dalje, le laž. Ker je bila z mano že od tako zgodaj, ji je bilo tako lahko verjeti. Bila je tukaj vse moje življenje, zato si nisem dovolila dvoma niti, ko so me dejstva udarila po glavi. Dovolila sem si, da me prepričanja drugih ljudi ujamejo.
Po drugi strani pa sem v enem mesecu naredila dovolj velike korake, da sem lahko pogledala v ta prepričanja, v iluzijo. Ni bila moja napaka, da sem verjela. V to laž bi se ujel vsak!
V tem času sem si dovolila, da me je resnica napolnila z veseljem, vznemirjenostjo. Dovolila sem si, da se stvari zgodijo, tako kot se morejo. Verjela sem v to, da bo vesolje poskrbelo za vse. Verjela sem, da ko bo čas za lekcijo, jo bom sprejela.
Nisem pa pričakovala, kako bom v tem času izgubila osebo, ki je bila pomemben člen v tem dogajanju. Sedaj je prepozno, da bi se borila. Kako zelo mi je žal. Muči me, da v preteklem mescu nisem storila več.
Sedaj mi ostaja modrost, ki me uči, da ni vedno dobro stvari samo sprejemati in dovoliti, da te oblikujejo. Včasih je dobro upati si in narediti korak dalje. Upati si so-oblikovati druge ljudi, odnose, vztrajati pri tem!
Kar mi trenutno ostaja, je večno vprašanje: »Kdaj se preneha razumevanje drugih in kdaj se začne borba za svoje življenje?«
Obstajajo trenutki, ko se je potrebno boriti za svoje, četudi razumemo vse vpletene. V življenju, ki je samo eno in je kratko ter prekratko, si moramo znati vzeti, kar nam pripada.
by Eva | Jun 15, 2018 | Odnosi
Hrepenim po tebi, po tvojem telesu, hrepenim po svobodi, po večni sreči. Hrepenim po tvojem objemu, po občutku miru, ki ga začutim, ko me stisneš k sebi. Takrat se v meni oglasi nežen glasek, ki pravi, da bo vse ok. Takrat začutim, da nisem sama. Tako zelo hrepenim po tebi, ampak te ne ljubim, kajti ljubezen je nekaj drugega kot hrepenenje.
Naše telo hrepeni po vodi, ko je žejno, hrepeni po hrani, kadar ni takoj dosegljiva, in hrepeni po dotiku. Moje telo hrepeni po tebi. Ker te potrebuje. Ni mi čisto jasno zakaj, saj skupaj zares ne znava živeti, pa vendar je v meni globoko hrepenenje po tebi. Ne zmorem se ti odreči, ne zmorem se posloviti, ne zmorem se postaviti zase, ker vedno znova verjamem temu hrepenenju.
Kako kruto se moje telo poigrava z mano! Vleče me tja, v njegov objem, hkrati pa ne utiša razuma, ki se brani, ki se zaveda, ki me kakor strog oče svari, da ne naredim neumnosti. A nekje globoko v meni se skriva najstnica, ki si želi verjeti in zbeži pred strogim razumom in si za en dan dovoli spet verjeti, sanjati, se omamljati, daleč stran od »resničnega« sveta.
So vam te besede poznane? Se tako začne varanje? Se tako začne naše popuščanje in moledovanje nekoga, da bi bil z nami, četudi smo že zdavnaj v teh prošnjah pozabili na svoje dostojanstvo?
Poznate občutek hrepenenja? Noro, kako močan je ta občutek, saj nas lahko prisili, da prekoračimo čisto vse meje, v katere verjamemo. Zaradi njega lahko pozabimo na svoja načela in pozabimo tudi na naše otroke. Zaslepimo se, prevaramo sami sebe, ko si govorimo, da to ni nič hudega, da si zaslužimo ta objem. Pravzaprav lahko hrepenimo tudi po koščku tortice ali pa po norem žuru brez odgovornosti ali pa po drogi, alkoholu…
In ob pojavu hrepenenja verjamemo, da bo že prav, če poslušamo svoje telo.
Pa je to res prav? Je prav, da si prisluhnemo za vsako ceno?
Hrepenenje je močan pokazatelj, da se je v našem doživljanju začelo pojavljati nekakšno ravnovesje. Mogoče preveč delamo, smo preveč obremenjeni in zato hrepenimo po pobegu. Morda smo že dlje časa na dieti in zato hrepenimo po tistemu koščku tortice. Hrepenenje nikakor ne govori o tem, da je vse, po čemer hrepenimo, za nas tudi odrešilo. Pravzaprav hrepenenje prihaja iz naše globoke notranjosti – manj kot se je zavedamo, večjo moč ima, da nas vodi.
Ali poznate tisti stavek: » Ne vem zakaj, ampak res čutim, da moram iti k njemu/pojesti ta košček/spiti še eno pivo/<dopolnite še s kakšnim primerom>.« Torej to je nekako tako, kot če bi nas po kopnem vodil nekdo, ki spremlja naš položaj s periskopom iz podmornice. Mi pa mu slepo zaupamo in hodimo v smer, ki nam jo narekuje, čeprav s svojimi očmi vidimo na površju veliko več dejstev in smeri kot pa oni izpod gladine.
Hrepenenje je občutek, je brez razuma. Če ne znamo prisluhniti nezavednemu, potem smo ujetniki glasu hrepenenja, ki nas vodi ‘iz podmornice’.
To, da se lahko poslušamo v danem trenutku, se nam lahko zdi svobodno. Po drugi strani pa je lahko ujetništvo. Na primer kadar na slepo poslušamo glas hrepenenja, brez da bi vedeli, kdo nam šepeta in zakaj nas nekam pošilja. Lahko se ujamemo v to, da se odzivamo samo na podlagi notranjega hrepenenja. Namesto da bi se postavili v širšo perspektivo in se tam odločili, kaj je za nas v resnici dobro.
Če prepoznamo, da nas v njegov objem vleče želja, da v njegovem objemu čutim, da nisem sama, da čutim v njegovem objemu varnost, tako kot sem jo čutila, ko sem se stisnila k očetu, potem imam naenkrat možnost izbire. Lahko se stisnem in si zatiskam oči pred posledicami ali pa si v varnih odnosih poiščem občutek varnosti, ljubljenosti.
Predvsem pa je vedno pomembno, da znamo izkusiti eno in drugo skrajnost. Saj je na koncu naša naloga najti tisto zlato sredino, ki osrečuje nas in ljudi, ki jih imamo radi.
Želim vam veliko »tistih pravih« objemov, ki bodo pomirili vaša hrepenenja.
by Eva | Jan 12, 2018 | Rast
Ob koncu starega leta delamo inventuro našega življenja in velikokrat tudi postavimo cilje za novo leto. Predvsem postavljamo cilje, za katere smo prepričani, da nam bodo polepšali življenje, ko jih bomo dosegli. Včasih cilje dosežemo, včasih pa opustimo, a le redko zares dosežemo tisto veselje, ki ga iščemo. Zakaj? Zato, ker tisti občutek sreče, ki ga pogrešamo, ni prav nič povezan s cilji. Kako torej doseči, da bo 2018 najboljše leto, četudi ne boste dosegli ciljev?
Cilji so seveda super orodje, da usmerijo našo pozornost, da z njimi dosegamo spremembe v našem življenju. Veliko več možnosti imamo, da pridemo do željenega uspeha, če načrtujemo korake do tja in skrbno pazimo, da te koraki postanejo del našega vsakdana. Načrtovanje in vztrajnost je recept za uspeh. Sliši se enostavno, kajne? Dejstva pa so naslednja: Sreča ni povezana s cilji in velikokrat sploh ne vemo, kaj si v resnici želimo!
Prepričani smo, da vemo kaj si želimo, da vemo kaj je tisto, kar nas bo osrečilo. Ampak obljubim vam, da nobena stvar na tem svetu nima te moči, da vas osreči! Za srečo je pomembna izključno samo vaša naravnanost. Največ želja se vrti okoli finančnega stanja in naše postave, ker mislimo, da si želimo imeti več denarja in da si želimo (ponovno) imeti tisto lepo, sanjsko postavo. To nas bo zagotovo osrečilo. Ko bomo bolj suhi, bomo zgledali bolje in se počutili bolj samozavestno in zato imeli tudi bolj osrečujoče odnose. Še bolj pa bomo srečni, ko zaslužimo pošteno plačo, saj si bomo potem lahko privoščili shujševalne programe in trenerje brez slabe vesti in še vedno ostane denar, zato da otroku dokažemo, da smo dobri starši in mu lahko kupimo kar si želi. V nas je pravzaprav ena globoka želja, da bi bili sprejeti takšni kot smo, da bi bili ljubljeni, da bi imeli občutek, da smo dovolj dobri, da se ne bi počutili ves čas povsem neuspešni in kot da so vsi drugi srečni, samo mi moramo skrivati prave občutke, ker nas je sram priznati, da smo predebeli, ker je edini odklop, ki ga imamo, uživanje v hrani. Če smo torej bolj natančni, si ne želimo 10kg manj, ampak občutek, da smo uspešni, da smo zadovoljni s sabo in da znamo tudi mi živeti nasmejano, brez da bi morali »fake-ati«. Kaj torej napisati na seznam naših novoletnih želja? Zagotovo je bolje napisati, da si želimo spet čutiti ljubezen, sprejetost, notranje veselje in mir, kot pa da pišemo o kilogramih, finančnem stanju in poslovnih, študijskih uspehih. Vse to vam bo zagotovo uspelo, ko boste živeli srečno in mirno, v skladu s svojimi čustvi in telesom. Ko smo srečni, se teža sama od sebe zmanjša, se pokaže naša kreativnost, volja do dela, motivacija za življenje in zagotovo se to pozna tudi na finančnem in poslovnem področju. Razumete? Sreči sledi uspeh.
Verjetno se strinjate z mano, če ste članek prebrali do sem, hkrati pa sem vam sedaj vzela še edini način, ki ga poznate, da ohranjate vero, da bo nekoč bolje. Če torej nehate računati na to, da vam bo srečo prinesla postava ali pa finančno stanje, potem sledi logično vprašanje, kako potem načrtovati pot do sreče? Ali sreča potem sploh obstaja, ali pa bo kar vedno tako kot je sedaj?
Če torej letošnje leto začnemo samo z enim vodilom in to je kako najti v novem letu tisoč in en način, da bi se imeli radi, bomo zagotovo na najboljši poti. Ko bomo pozabili na cilje, se ne rabimo kregati in razočarano nad sabo priznati, da smo itak vedeli, da nam nikoli ne bo uspelo. Lahko se objamemo in se pohvalimo! Poskusili smo, zbrali smo ponovno motivacijo, voljo, pogum. Koliko čudovitih lastnosti imamo? Nismo samo čakali na srečo, ampak smo se z vsem znanjem lotili spremembe. Vau, to je odločnost, to je moč, to je občudovanja vredno. Šteje vsak korak in namesto jeze, v sebi poiščimo ljubezen. Ta nam bo dala zagon, da čez tri dni ponovno začnemo s koraki naprej in če ne bomo začeli, bomo vseeno o(b)stali s pozitivnimi občutki. In obstati z ljubeznijo v sebi, sploh ni tako težko. Mogoče bi za novo leto bil moj nasvet ta, da vsak večer popišete eno stran zvezka s hvaležnostmi, z veseljem, ki ga občutite do stvari, ki jih že imate. Opazili boste, da ni sreča v tistem, kar prihaja, ker vedno v življenju nekaj manjka. Sreča je v tem kar imate in vse tisto, v čemer ste vi sposobni videti dobro, videti ljubezen in hvaležnost. Sreča je v občutkih in zato postanite vladarji svojih čutenj, namesto da nadzirate zunanje okoliščine, ki se ves čas spreminjajo in jih je nemogoče v polnosti nadzirati. Sreča je odločitev, je nekaj kar lahko mi nadziramo in zato vam ob novem letu želim, da se boste odločili, da je leto 2018 vaše najboljše leto dosedaj!
