by Eva | Dec 31, 2019 | Ljubezen
Naj bi veljalo, da ni ljubezen tista, ki boli, ker je
ljubezen sama po sebi lepa. Boli izdaja, prevara, občutek, da smo zapuščeni,
boli osamljenost, nemoč, žalost, razočaranje,… a vse prevečkrat so to postale
teme ljubezenskih odnosov.
Radi čutimo srečo, da smo ljubljeni, nekomu pomembni, saj ima
naše življenje potem smisel. Če obstaja nekdo na tem svetu, h komur se lahko
vračamo, nekdo, ki nas podpira, bomo z veseljem in lahkoto premagovali vse
izzive. O smislu se sprašujemo takrat, ko pogrešamo občudovanje, spoštovanje,
občutek, da je nekomu mar. Namreč, kakšen je smisel našega obstoja, ko pa nismo
nikomur koristni, se vračamo domov, kjer je polno kritik, imamo občutek
odvečnosti? Takrat se zdi, da ljubezen boli. Ljubimo in čakamo, da bodo drugi v
nas videli nekaj, zaradi česar bomo vredni, čakamo, da bomo pomembi, da bo
nekdo opazil naš trud, naše delo in da nas bo nekdo pohvalil, nagradil. Čakamo,
da bomo spet en dan verjeli, da smo vredni nečesa lepega. In to čakanje nas
ubija, začnemo se spreminjati, prilagajati ali pa postajamo vedno bolj mrki in
jezni. Ne prepoznamo, da je samo v naših rokah ključ do tega, da osmislimo naše
življenje. Ljubezen je lepa, radostna, mirna, bogata in v resnici je ravno
ljubezen zdravilo.
Za začetek leta vas vabim k razmisleku, kaj boste storili, da boste to leto pomembni in potrebni sebi? Ne načrtujete si vse prihodnosti, ki je še pred vami, samo vprašajte se, kaj lahko naredite drugače to leto, danes! Kdaj ste izgubili svoj
sijaj, kdaj ste se ujeli v past čakanja, kdaj ste prenehali verjeti, da ste
nekaj vredni? Bodite iskalec teh odgovorov in vsakdanje male spremembe vas bodo
napotile k drugačnemu življenju naslednje leto. Naj bo srečno!
by Eva | Nov 4, 2019 | Odnosi, Partnerstvo
Pred
časom me je Robert Goreta povabil k soustvarjanju skupnega članka z zgornjim
naslovom. Prebrala sem si njegovo vsebino, v kateri navaja svoje doživljanje in
sicer, da je tehnologija danes eden izmed večjih uničevalcev odnosov. Ko sem jaz
prebrala Robertovo razlago, se nisem mogla sprijazniti. V meni je odmevalo:
»Neee in neee, ne more biti vedno kriva tehnologija.« Pa ne, da bi bila tako
goreč zagovornik tega tehnološkega napredka, ampak nočem verjeti tej misli, da
je pristen človeški stik lahko nadomestljiv.
Seveda
pa, če tako ostro nastopim proti Robertovi razlagi, potrebujem tudi jaz
nekakšno teoretično ali pa vsaj praktično osnovo, na kateri bom kovala svoje
argumente. Moj prvi argument je, da smo ljudje socialna bitja. Ves čas iščemo
socialne stike, saj samo na ta način preživimo. Čeprav to na prvi pogled lahko
marsikdo zanika, ampak predstavljajte si sebe, ujetega na samotnem otoku za
nekaj let. Živa norišnica. In če tega ne verjamete, si imate možnost ogledati
čudovit film Brodolom, v katerem igra Tom Hanks. In mislim, da četudi bi na tem
otoku Tom imel s seboj telefon in vsakodnevni dostop do FBja, bi vseeno skoval
načrt s katerim bi pobegnil.
Pred
kratkim sem prebrala razlago zakaj imamo ljudje tako velike možgane. Namreč
večina živalskih vrst ima veliko manjše možgane in to je dovolj za preživetje.
Naši možgani pa so namenjeni povezovanju. Možgani se razvijajo s tem, ko
ugotavljamo in predvidevamo kakšna bodo dejanja drugih in kako bodo naša
dejanja vplivala na druge. Za to potrebujemo ogromno možganske moči in posledično
vedno večje možgane. Zanimivo, a ne?
Za
naslednji argument, bi uporabila dejstvo, da se ljudje zaljubljamo. Mogoče bomo
čez nekaj let priča temu, da se je nekdo zaljubil v svojo robot lutko in ne vem
kaj točno bo to pomenilo za nas in v kakšni meri bo takrat tehnologija dejansko
bila moteč faktor pri povezovanju, ampak zaenkrat se ne zaljubljamo v
računalnike, v FB aplikacije, instagram storyje. Še vedno se zaljubljamo v
ljudi, četudi ne poznamo obraza. Zaljubimo se v občutke, ki nam jih prebuja
nekdo, ki nam odpisuje, zaljubimo se v način pogovora, v dejstvo da nas nekdo
posluša in sliši.
Sprejmem
tudi možnost, da ima kdo ob srečanju v realnosti, težave. Ampak še vedno je v
nas želja, da bi se s to ljubljeno osebo lahko povezali, videli, poljubili.
Kako
bi torej jaz upravičila dejstvo, da je danes toliko samskih? Za to so krive
slabe izkušnje iz do-sedanjih odnosov. Smo v času, ko zelo malo ljudi ve, kako
naj bi sploh zgledal prijeten partnerski odnos. Od bolečine bežimo in zato zelo
hitro ocenimo, kakšne vse napake ima oseba, s katero smo se srečali. Čeprav nam
je mogoče nekdo simpatičen, se istočasno zavedamo, kaj vse gre lahko narobe in
kakšne vse »napake« ima ta oseba, zato si sploh ne dovolimo, da bi to osebo
spustili preblizu. Mogoče ste tudi sami že kdaj izrekli kaj podobnega: »Saj je
simpatičen, samo kaj ko je tako daleč stran doma. Itak se ne bi mogla
videvati.« ali pa »Saj je seksi, samo meni itak ni trenutno do resne veze.«
Gre
pravzaprav za »napake«, ki to sploh niso, le mi si jih tako naslikamo v tistem
trenutku, da se ne potrebujemo odločiti, da ne rabimo tvegati, da ne rabimo
čakati na to, ali bo tudi druga oseba sprejela nas ali ne. Ker to lahko boli.
Mnoge
med nami starši niso naučili, kako se soočiti s situacijami, kjer bomo mogoče
prizadeti. Niso nas naučili, kako premagati sram, ko nam ljubljeni/-a zre v
oči. Ne znamo se braniti, zaščititi pred nekom, ki ga imamo radi in ne znamo
biti potrpežljivi. Vsako hrepenenje si želimo utišati takoj. Če to pomeni seks
na prvem zmenku, potem si to pač dovolimo.
Zame,
ki se ukvarjam s psihoterapijo, se tukaj odpira vrsta zanimivih tem. Kakšna je
bila vaša družina, komu ste lahko zaupali, kako sta se razumela vaša starša, na
koga ste se lahko navezali kot otrok in na kakšen način ste se navezali? Kako
rešujete stisko, kadar začutite sram, strah, jezo? Zbežite, se umaknete
konfliktu? Se v odnosih počutite naporne in zato raje vse zadržite zase in v
vsemu ustrežete osebi, ki si jo želite? Ali pa ustrežete, ker bi za nekoga radi
bili dovolj dobri?
In
predvsem bi rekla, da so samski tisti, ki so v družini prejeli najmanj
ljubezni. Za tiste osebe, je to nekaj kar poznajo. Čeprav si vsi želimo
ljubezni, ni nujno, da jo tudi vsi znamo sprejeti. Če smo bili tako zelo
podhranjeni ljubezni, se v nas razvije neutolažljivo hrepenenje. Zato se
večkrat v odraslosti navežemo zelo posesivno do druge osebe. Drugega pa to odbija,
duši. Ali pa smo se že od malega navadili zapirati v svoj svet in smo bežali
pred ljudmi, zato se tudi v odraslosti zelo hitro umaknemo iz odnosa. Pa naj bo
to v svet tehnologije ali pa svet odvisnosti, dela.
Ob
tem me prešine še misel, da kdo pa sploh lahko trdi, da vsi tisti ljudje, ki so
v odnosu, niso v resnici samski? Če še nimate izkušnje s partnersko vezo, naj
vam povem, da se tudi v odnosu včasih počutimo peklensko osamljeni. Če pa ste
svoje že okusili, pa si mogoče prav ob branju tega članka želite, da bi tudi
vas opazili. Da bi nekdo opazil, kako osamljeni ste, kljub odnosu. In čeprav so
bili naši dedki in babice vsi poročeni in v »trajnih« vezah, je kdaj kdo
vprašal njih, če so zares srečni? Če so mogoče tudi oni bili v zakonu 30, 40 ali
pa 50 let samski?
Naši
odnosi so načeti, razvrani, polni bolečine in z zelo malo varnosti, kamor bi se
lahko zatekli po objem, četudi bi kdaj doživeli razočaranje. To je na kratko
to, zakaj je danes toliko samskih.
Kaj pa vi mislite, je danes toliko samskih zaradi tehnologije ali pa je krivo to, da smo bili že tolikokrat prizadeti?
by Eva | Jun 8, 2019 | Odnosi, Partnerstvo
DEJSTVO: Pari, ki imajo odlično spolnost, kjerkoli na svetu, delajo podobne stvari.
In nadaljevanje sledi, da pari, ki nimajo dobre spolnosti, kjerkoli na svetu, ne delajo teh stvari.
Po raziskavah Gottman inštituta in knjige Normal Bar, obstaja 13 stvari, ki jih počnejo pari, ki imajo neverjetno spolno življenje.
- Vsak dan si rečejo »Ljubim te« in to tudi resno mislijo
- Poljubijo se strastno, brez razloga
- Podarjajo si mala presenečenja in romantična darilca
- Vejo, kaj partnerja vzburja in kaj ga odbija
- Si izkazujejo fizično pozornost (dotike, objeme, poljube,..), tudi v javnosti
- So razigrani in si dovolijo zabavo, sproščenost
- Se »muckajo«, crkljajo
- Spolnost jima je prioriteta in ne zadnja stvar na dolgem spisku opravil
- Sta dobra prijatelja
- Sta se sposobna sproščeno pogovarjati o svoji spolnosti
- Imajo tedenske zmenke
- Si privoščijo romantični oddih ali počitnice
- Se zavestno trudita ohranjati pozornost do drugega
Če povzamemo, se obračata k partnerju z ljubeznijo in željo po čustveni in fizični povezanosti.
DEJSTVO: Pari imajo slabo spolnost, kjerkoli na svetu.
Sloan Center je preučeval 30 heteroseksualnih parov, ki so zaposleni in imajo majhne otroke. Raziskovalci so pare opazovali, snemali in z njimi opravili intervju. Opazili so, da večina teh mladih parov:
- Preživijo med tednom zelo malo časa skupaj
- Da on postane zelo osredotočen na službo in ona osredotočena na otroke
- Govorijo predvsem o dolgih seznamih stvari, ki jih je potrebno narediti
- Zdi se, kot da je prioriteta vse drugo prej, kot pa njihov odnos
- Se oddaljijo in živijo vzporedna življenja
- Si ne vzamejo namerno časa en za drugega
Raziskovalec je ocenil, da pari preživijo okoli 35 minut na teden skupaj in se v tem času pogovarjajo večino o opravilih in zadevah, ki so jih čez teden uredili.
Spolnost ni zahtevna znanost in v spolnosti lahko uživa vsak, ki zna spoštovati partnerja in njegove potrebe, si zanj vzame čas in pozornost, krepi prijateljstvo in je zmožen sproščenosti. Če pa se nam pri teh karakteristikah zatakne, pa samo pomeni, da nas naši dosedanji odnosi niso naučili tega. Da v otroštvu nismo črpali teh kvalitet in jih zato tudi težko izkazujemo ali pa prejemamo. Seveda pa nikoli ni prepozno, da na novo zgradimo nekaj lepšega, boljšega.
Povzeto po gottman.com
by Eva | Jun 6, 2019 | Rast
Moja zgodba se začne pri 13. letih, ko se življenje prvič obrne v drugo smer, čeprav je najbolj pomembno prav vse tisto, kar se je zgodilo pred tem. Takrat sem prvič izvedela, da na tem svetu nismo nujno sami in da nisem edina, ki preživlja takšne stiske. To je bilo zame bistveno. Da pa bi razumeli, zakaj je bilo to tako ključno spoznanje zame, pa vam moram povedati nekoliko več o življenju pred 13. letom.
Našo hišo sta zgradila mami in oče sama, vse od temeljev. In čeprav sta mislila, da se skupaj s hišo in z zaljubljenostjo, postavijo tudi temelji za odnos, sta hitro spoznala, da to ni dovolj. Vsak dan je bilo več dograjeno, vsak dan smo izgledali bolj srečni, pa vsak dan je bil med nami večji razpad in hujše bolečine. Oče je bil alkoholik in njegov svet je bil poln strahu, saj sta ga ob rojstvu zapustila oba starša. Bal se je, da ga bo zapustila tudi mama in iz tega strahu si je v glavi napletel vse scenarije v katerem ga mami vara. Domov je prišel poln besa in utrujen od vseh teh slik, zato je z vsemi očitki planil po mami. In velikokrat vse to ni ostalo pri besedah in očitkih, pač pa se je nadaljevalo v fizično nasilje. Imam 11 let starejšo sestro in od celotnega nasilja, ki smo ga doživeli, sem se najbolj ustrašila, ko je rešilec prišel prav k moji sestri. Ni ji bilo lahko več v tem nasilju, zato so jo poslali v dom.
Pri mojih 5. letih je mami spakirala kovček in se z mano
odselila v garsonjero, ki so ji jo uredili v službi. Njeni strahovi so se tam
šele zares začeli. Skrivala se je pred očitom, ker jo je ves čas zasledoval in
ji grozil. To je trajalo skoraj dve leti in vmes sta se ločila, prodala hišo,
oče je kupil novo hišo za nas, jo podrl in začel na novo graditi. Gradili smo
jo skupaj, nekako smo še vedno bili povezani kot družina. Vendar je mami z očetom
odnos zares zaključila. To je oče spoznal šele takrat, ko mu je mami povedala,
da ima novega partnerja. Pri mojih 7. letih je obupan naredil samomor.
V tem času sva z mami še vedno živeli v Ljubljani, sestra pa je bila večinoma že pri svojemu takratnemu fantu. Hodila sem v prvi razred, bila sem vedra in zaupljiva in še istega leta, kot sem izgubila očeta, sem doživela tudi spolno zlorabo od neznanca. Mami se je odločila prodati stanovanje v Ljubljani in na hitro dokončati hišo, ki nam jo je zapustil oče. Preselili smo se tja, skupaj z njenim novim partnerjem. In počasi se je začelo obdobje, ko je mami vedno več pila. Po očetovi smrti, je nosila takšno breme in krivdo, da se je reševala z alkoholom. Jaz pa sem bila iz dneva v dan bolj žalostna. Nisem čutila, da bi sploh kam pripadala. Bila sem besna na mami, ker se mi je zdelo, da me je tudi ona zapustila in nekega dne, ko sem prišla iz šole, zagledala mamine pijane oči, sem se samo obrnila in šla. Hodila sem dobro uro, do najboljše prijateljice in takrat, pri mojih 13. letih, sva z mami prvič odšle skupaj na zdravljenje v skupino za samopomoč odvisnim od alkohola. To je bila ta prelomnica!
Svojo zgodbo pred tem letom, sem poskušala skrajšati kolikor se je dalo, marsikaj bi vam rada prihranila, pa vendar boste le tako lahko razumeli, kako dragoceno mi je bilo priti na skupino za samopomoč, kjer je bilo cca 30 ljudi, ki so me razumeli. Niso obsojali moje mami, niso obsojali mene. So nama pa vlili upanje. In prvič v življenju sem začela verjeti in prvič v življenju nisem čutila, da je Bog pozabil name. Pripadala sem nekam. Bila sem članica skupine, v Društvu Človeška toplina.
Danes sem predsednica tega društva in očitno se je s tistim dnem začelo drugačno življenje. Mami se je ozdravila alkoholizma, se vpisala na diplomski študij psihoterapije in z leti magistrirala kot zakonska in družinska terapevtka. Jaz pa sem šla po svojih stopinjah, ampak v njeni smeri. Skupina je bila prva sprememba, druga močna vzpodbuda pa je bila, ko sem pri 18. letih tudi sama šla na psihoterapijo. Kot klientka seveda. Spoznala sem, da sem v marsičem podobna siroti. Morala sem se naučiti ogromno! Vse od spoštovanja lastnega telesa naprej, pa vse do tega, kaj je pomembno za kvalitetne odnose. Učila sem se in dograjevala vse tisto, kar bi me pripeljalo na takšno pot, kot sta jo imela moja starša. In uspela sem ogromno stvari. Res, da sem mlada, a za mano je že 12 let dela na sebi. Danes imam partnerski odnos, za katerega sem morala garati. Sem samostojna podjetnica, lastnica male psičke in se zanimam za vse, kar oblikuje nas in naše partnerske odnose. Sem zakonska in družinska terapevtka, vodja skupin, avtorica knjige Kako te imeti rad? In organizatorica dogodka Tančice intime.
Danes letim na krilih preteklih izkušenj in želim ljudem
predati sporočilo: V stiski nisi sam/-a!
by Eva | Apr 12, 2019 | Odnosi, Zasvojenost
Mnogi se zavedamo kako nevarne so droge in kako pogosta je takšna zasvojenost, a hkrati ne poznamo tega sveta dokler ni odvisen nekdo od bližnjih ali pa mi sami. Bojim se, da nobena statistika ne kaže realnega stanja, saj mi praksa govori, da so droge še kako prisotne v naših domovih. Mame vzgajajo otroke pod vplivom kokaina, trave, pomirjeval. Med poslovneži, politiki, igralci je pogost kokain in medtem ko občudujemo človekovo energičnost, produktivnost, storilnost in uspešnost, spregledamo to, da nihče nima super moči brez poživila. Ko sem jaz postala pozorna na simptome in detajle, ki razkrivajo človekovo ozadje, me je močno pretreslo spoznanje, da jih je mala peščica tistih, ki niso zasvojeni.
Zasvojeni s kokainom
Vsaka zasvojenost je začarani krog, poln trpljenja in umiranja na obroke. Umirajo naši odnosi, prioritete, sposobnosti, talenti, zanimanja, želje in občutek povezanosti z drugimi. Najbolj kruto je to, da si z drogo uničujemo ravno tisto, po čemer najbolj hrepenimo. Ne glede na to, katero drogo si izberemo, da bi zbežali stran, v drugačen svet, je sama narava zasvojenosti takšna, da zahteva vedno večji odmerek. In to hrepenenje po vedno več, je najbolj uničujoče. Zato je pomembno, da se začnemo soočati s svojimi hrepenenji in prenehamo iskati bližnjice.
Simptomi zadetosti z drogo so dokaj očitni, a zelo specifični glede na vrsto droge. Te simptome pa se naučimo prepoznavati, ko dovolj dolgo živimo z osebo, ki je zasvojena. Najtežje prepoznamo simptome »kraljevske« droge ali kokaina. Kraljevska droga se imenuje ravno zato, ker se zdi, da omogoča daljše obdobje konzumiranja, brez večjih stranskih učinkov. A žal se tudi to prepričanje slej kot prej razblini vsakemu, ki redno konzumira in njihovim svojcem. Skupno vsem zasvojenostim je to, da je oseba nemirna, dokler ne pride do svojega odmerka, žal pa se po daljšem obdobju uporabljanja kokaina, pojavijo tudi halucinacije.
Ni težko biti zadet, saj so danes zelo lahko dostopna zdravila, pomirjevala in antidepresivi, a trde droge kot so heroin in kokain, za seboj povlečejo še temni svet podzemlja. To so namreč tiste droge, ki niso tako lahko dostopne oz. so kar veliko finančno breme, če jih konzumiramo redno.
Z drogo v partnerstvo
Zasvojenost nam odvzame človeka. Zasede njegovo razmišljanje, osredotočanje, njegov fokus, pozornost, finančne vložke in planiranje. Zasvojenost je obsedenost, ki nam misli vrti okoli teh skrbi kdaj bomo dobili, koliko bomo dobili, kako si bomo to privoščili in kako bomo to prekrili pred drugimi, predvsem partnerji in družino. Naši bližnji nam večkrat znajo očitati tisto, kar si že sami ne upamo priznati. Priznati to, da je preveč, da je šlo preko meje in da nimamo več nadzora. Zaradi tega, ker nam droga jemlje del pozornosti tega človeka, je to podobno kot varanje. Medtem ko je varanje zelo stigmatizirano in splošno nesprejeto, pa je zasvojenost zelo lahko spregledati in opravičevati. A v obeh primerih je to beg iz odnosa, ni predanosti, pripadnosti, zaveze, ni sočutja in ni skupne rasti. Lahko partnerja sobivata, a ni intimnosti, ki si jo vsako partnerstvo zasluži.
Partner, ki je zasvojen, bo imel vedno pripravljene izgovore in laži, ki bodo opravičevale njegovo početje. Svojec se ponavadi ne zaveda resnosti te bolezni in verjame vsem obljubam, verjame vsakič ko partner obljubi, da bo prenehal s škodljivim vedenjem. Tako se v letih skupnega življenja zvrsti veliko laži, ki prizadenejo in nas svojce puščajo v bolečini in jezi. Žal pa je del odgovornosti tudi na svojcu, saj s svojim življenjem dopušča partnerjevo odvisnost. Velikokrat se celo tako zelo bojimo izgubiti odnos, da zagovarjamo partnerja in tudi sami opravičujemo njegovo početje. Razvrednotimo intenzivnost dejanj in prepirov, ki so posledica zasvojenosti in se naučimo shajati s temi začaranimi krogi. Pri tem nas okolica večkrat ne razume, saj je zunanji pogled na ta odnos lahko povsem drugačen.
Krik po odnosu
Zasvojenost z drogo je pravzaprav iskanje odnosa. Kadar smo premalo samozavestni in polni strahu, da bi se znali povezati v odnose, ki nas bogatijo, si poiščemo »bližnjice«, ki nam omogočajo hitro pripadnost. Če ti drogo ponudi nekdo, ki ti je všeč, ki ima življenje in lastnosti, ki bi si jih mi želeli, se bomo hitreje povezali in pripadali, če bomo postali del njihove rutine in družbe. A zadaj za tem iskanjem družbe in pripadnosti, se skriva praznina in pogrešanje, osamljenost, negotovost. Bistveno vlogo pri tem nosijo starši. Oni so namreč tisti, ki nas naučijo strategij, kako se soočati s čustvi. Če nas tega ne učijo, smo prepuščeni sami sebi in moramo sami najti načine, ki potolažijo naše stiske, jok, bolečino, pogrešanje, praznino. Droga zaktivira naše možgane in centre za ugodje, olajšajo naše bolečine v trenutku. Ko to doživimo enkrat, je velik nevarnost, da si to zaželimo znova in znova. Zelo hitro naši možgani prepoznajo drogo kot nekaj nujnega za preživetje in uniči naš center za strah. Brez strahu pa se da veliko lažje živeti, še posebno če nas doma niso opremili za funkcionalno soočanje z njim.
Zelo pomembni so naši odnosi v primarni družini, saj se neko splošno vzdušje, ki vlada pri nas doma, prenaša tudi na nas. Tako velja, da je zasvojenost lahko bolezen, ki prizadene generacijo za generacijo. Temu pravzaprav rečemo generacijska travma in nekdo mora biti tisti, ki se odloči za zdravljenje, če si želimo prihraniti to trpljenje za vse naše naslednje generacije. Pri zdravljenju pa ni pomembna samo abstinenca, ampak ustvarjanje novega načina življenja. Pri nekaterih družinah, je to zelo lahko vidno, saj če je bil oče alkoholik, se velikokrat tudi sin znajde v primežu alkohola ali pa hčerka poroči odvisnika (včasih so spoli tudi obrnjeni). Pri nekaterih družinah pa je recimo mama tista, ki je zasvojena z delom in je ves čas odsotna. Nezavedno si bomo tudi kot odrasli, v zakon priklicali nekoga, ki bo veliko odsoten. Če ne fizično odsoten, pa nam bo tega človeka vzela droga ali pa kakšna druga odvisnost. Ljudje hrepenimo po povezanosti in po tem manjku iz otroštva bomo hrepeneli tako dolgo, dokler ne bomo našim vzorcem zazrli v oči in končali te borbe. Res so nas marsikateri starši skopo opremili za soočanje s čustvi in nam vlili premalo samozavesti, ampak vse to so samo priložnosti, skozi katere lahko odrasli zrastemo in življenju vdahnemo nov smisel.
Zdravljenje
Ko smo enkrat na črni poti zasvojenosti, je okrevanje dolgo in zahtevno, a hkrati nam ta pot omogoča preporod. Droga uniči naše centre v možganih za nagrajevanje, zato se po dolgotrajni uporabi ne moremo več veseliti malih stvari, ki v življenju največ štejejo. Ko enkrat izkusimo užitek z drogo, se v možganih sproži toliko dopamina (hormona sreče) na umetni način, kot ga z naravnimi doživetji ne moremo doseči. Tako nam dopamin, ki se sproži ob sprehodu ali pa ob dosegu nekega uspeha, ne pomeni nič. Naše telo namreč pozna veliko višje vrednosti ugodja. Življenje po okrevanju je sprva lahko zelo depresivno, saj moramo na novo spoznati male užitke, si razviti socialno mrežo, ki smo si jo skrčili in ponovno poiskati kje je naša strast, kaj so naši hobiji, aktivnosti. V procesu zdravljenja se moramo soočiti s svojimi hrepenenji, potrebami, željami, vsemi svojimi neprijetnimi čustvi. Soočiti se moramo z vsem od česar smo bežali in iskali bližnjice.
