Zakaj je danes toliko samskih?

Nov 4, 2019 | Odnosi, Partnerstvo

Arhiv

Pred časom me je Robert Goreta povabil k soustvarjanju skupnega članka z zgornjim naslovom. Prebrala sem si njegovo vsebino, v kateri navaja svoje doživljanje in sicer, da je tehnologija danes eden izmed večjih uničevalcev odnosov. Ko sem jaz prebrala Robertovo razlago, se nisem mogla sprijazniti. V meni je odmevalo: »Neee in neee, ne more biti vedno kriva tehnologija.« Pa ne, da bi bila tako goreč zagovornik tega tehnološkega napredka, ampak nočem verjeti tej misli, da je pristen človeški stik lahko nadomestljiv.

Seveda pa, če tako ostro nastopim proti Robertovi razlagi, potrebujem tudi jaz nekakšno teoretično ali pa vsaj praktično osnovo, na kateri bom kovala svoje argumente. Moj prvi argument je, da smo ljudje socialna bitja. Ves čas iščemo socialne stike, saj samo na ta način preživimo. Čeprav to na prvi pogled lahko marsikdo zanika, ampak predstavljajte si sebe, ujetega na samotnem otoku za nekaj let. Živa norišnica. In če tega ne verjamete, si imate možnost ogledati čudovit film Brodolom, v katerem igra Tom Hanks. In mislim, da četudi bi na tem otoku Tom imel s seboj telefon in vsakodnevni dostop do FBja, bi vseeno skoval načrt s katerim bi pobegnil.

Pred kratkim sem prebrala razlago zakaj imamo ljudje tako velike možgane. Namreč večina živalskih vrst ima veliko manjše možgane in to je dovolj za preživetje. Naši možgani pa so namenjeni povezovanju. Možgani se razvijajo s tem, ko ugotavljamo in predvidevamo kakšna bodo dejanja drugih in kako bodo naša dejanja vplivala na druge. Za to potrebujemo ogromno možganske moči in posledično vedno večje možgane. Zanimivo, a ne?

Za naslednji argument, bi uporabila dejstvo, da se ljudje zaljubljamo. Mogoče bomo čez nekaj let priča temu, da se je nekdo zaljubil v svojo robot lutko in ne vem kaj točno bo to pomenilo za nas in v kakšni meri bo takrat tehnologija dejansko bila moteč faktor pri povezovanju, ampak zaenkrat se ne zaljubljamo v računalnike, v FB aplikacije, instagram storyje. Še vedno se zaljubljamo v ljudi, četudi ne poznamo obraza. Zaljubimo se v občutke, ki nam jih prebuja nekdo, ki nam odpisuje, zaljubimo se v način pogovora, v dejstvo da nas nekdo posluša in sliši.

Sprejmem tudi možnost, da ima kdo ob srečanju v realnosti, težave. Ampak še vedno je v nas želja, da bi se s to ljubljeno osebo lahko povezali, videli, poljubili.

Kako bi torej jaz upravičila dejstvo, da je danes toliko samskih? Za to so krive slabe izkušnje iz do-sedanjih odnosov. Smo v času, ko zelo malo ljudi ve, kako naj bi sploh zgledal prijeten partnerski odnos. Od bolečine bežimo in zato zelo hitro ocenimo, kakšne vse napake ima oseba, s katero smo se srečali. Čeprav nam je mogoče nekdo simpatičen, se istočasno zavedamo, kaj vse gre lahko narobe in kakšne vse »napake« ima ta oseba, zato si sploh ne dovolimo, da bi to osebo spustili preblizu. Mogoče ste tudi sami že kdaj izrekli kaj podobnega: »Saj je simpatičen, samo kaj ko je tako daleč stran doma. Itak se ne bi mogla videvati.« ali pa »Saj je seksi, samo meni itak ni trenutno do resne veze.«

Gre pravzaprav za »napake«, ki to sploh niso, le mi si jih tako naslikamo v tistem trenutku, da se ne potrebujemo odločiti, da ne rabimo tvegati, da ne rabimo čakati na to, ali bo tudi druga oseba sprejela nas ali ne. Ker to lahko boli.

Mnoge med nami starši niso naučili, kako se soočiti s situacijami, kjer bomo mogoče prizadeti. Niso nas naučili, kako premagati sram, ko nam ljubljeni/-a zre v oči. Ne znamo se braniti, zaščititi pred nekom, ki ga imamo radi in ne znamo biti potrpežljivi. Vsako hrepenenje si želimo utišati takoj. Če to pomeni seks na prvem zmenku, potem si to pač dovolimo.

Zame, ki se ukvarjam s psihoterapijo, se tukaj odpira vrsta zanimivih tem. Kakšna je bila vaša družina, komu ste lahko zaupali, kako sta se razumela vaša starša, na koga ste se lahko navezali kot otrok in na kakšen način ste se navezali? Kako rešujete stisko, kadar začutite sram, strah, jezo? Zbežite, se umaknete konfliktu? Se v odnosih počutite naporne in zato raje vse zadržite zase in v vsemu ustrežete osebi, ki si jo želite? Ali pa ustrežete, ker bi za nekoga radi bili dovolj dobri?

In predvsem bi rekla, da so samski tisti, ki so v družini prejeli najmanj ljubezni. Za tiste osebe, je to nekaj kar poznajo. Čeprav si vsi želimo ljubezni, ni nujno, da jo tudi vsi znamo sprejeti. Če smo bili tako zelo podhranjeni ljubezni, se v nas razvije neutolažljivo hrepenenje. Zato se večkrat v odraslosti navežemo zelo posesivno do druge osebe. Drugega pa to odbija, duši. Ali pa smo se že od malega navadili zapirati v svoj svet in smo bežali pred ljudmi, zato se tudi v odraslosti zelo hitro umaknemo iz odnosa. Pa naj bo to v svet tehnologije ali pa svet odvisnosti, dela.

Ob tem me prešine še misel, da kdo pa sploh lahko trdi, da vsi tisti ljudje, ki so v odnosu, niso v resnici samski? Če še nimate izkušnje s partnersko vezo, naj vam povem, da se tudi v odnosu včasih počutimo peklensko osamljeni. Če pa ste svoje že okusili, pa si mogoče prav ob branju tega članka želite, da bi tudi vas opazili. Da bi nekdo opazil, kako osamljeni ste, kljub odnosu. In čeprav so bili naši dedki in babice vsi poročeni in v »trajnih« vezah, je kdaj kdo vprašal njih, če so zares srečni? Če so mogoče tudi oni bili v zakonu 30, 40 ali pa 50 let samski?

Naši odnosi so načeti, razvrani, polni bolečine in z zelo malo varnosti, kamor bi se lahko zatekli po objem, četudi bi kdaj doživeli razočaranje. To je na kratko to, zakaj je danes toliko samskih.

Kaj pa vi mislite, je danes toliko samskih zaradi tehnologije ali pa je krivo to, da smo bili že tolikokrat prizadeti?

Arhiv

Prijavi se na e-novičke

Te zanima, kako v svoje življenje privabiti več ljubezni in razumevanja?
Prijavi se na novičke in si preberi.

* Z vpisom e-mail naslova potrjujete prejemanje novičk.

Hvala, prijava je zabeležena.